25.2. do 1.3.2005

Ne vem zakaj ampak zimskih počitnic se nikoli ne veselim tako kot poletnih. Mularija je drugačna in tako ni izbire. V petek, 25. feb. je sneg padal kot pri norcih. A bomo sploh lahko odšli? No vsaj do Kranjke gore se bomo že prebili. Pa ni bilo panike. Sneg je ponehal, ceste so očistili in ob 19. uri smo se zbrali na črpalki na gorenjski AC. Ekipa klasična - Igor, Marko, Samo in jaz. Najprej smučišče na Višarjih. Nočna smuka. Tisti nad 20 let so kar hitro odnehali.


Medtem ko je mladina še smučala smo modreci silno razmišljali ali naj odrinemo proti Zoncolanu še nocoj ali naslednje jutro.


Po treznem premisleku smo ugotovili, da smo predolgo tuhtali in da je najboljše, da odrinemo zjutraj. A je kdo pričakoval kaj drugega? Zjutraj smo samevali. Očitno smučišče ni ravno "in". Spet je snežilo. A po nekaj deset kilometrih vožnje se je povsem zjasnilo.



Malo pred deseto smo bili na Zoncolanu. Tu naj bi našli gamblerjevega kolega s kartami. Žal je že smučal. Scena se je spet ponovila - starci omagajo zgodaj, mladci pa ko naprave ustavijo.



In sestanek ...... naslednji vikend je namreč spet proslava. Tokrat v Kresnicah. Po kosilu je bil....... spet sestanek. Filozofski. Koliko časa si (ne) vzamemo za ogled Pompejev in podobnih (ne)zanimivosti. Ali našo mladino bolj zanimajo muzeji ali "zajebancija". Mame so prepričane v prvo, fotri v drugo. Resnica je spet nekje vmes. In vmes smo tudi malo planirali. Mogoče nam na kakšnem od naslednjih sestankov uspe narediti plan za potep po Turčiji. Upam. Zaenkrat ne kaže najbolje.



Med našim sestankovanjem se je nabralo kar precej kamperjev. Preko 20. Koliko jih je bilo na drugi strani se mi ni ljubilo preverjati. Parking za kamperje je namreč na obeh robovih parkirišča. Zoncolan 46,51280 N, 12,94969 E - dobrih 1300m nm.



Zjutraj so delali v izmenah. Starci so smučali prvi dve uri otroci ostale ure. Te ostale ure so se straci spremenili v otroke. Je rekla: "pahn me, pahn, da ne bojo rekl da sem sama padla". In sem jo. Potem...



ni bilo konca padanja, porivanja, pobiranja.......in nakladanja (snega).



Mal so izzivale pa sem jih mal prevrnu.


Potem jim je pa bilo na tleh očitno všeč. Vmes se je "zgodila" še kakšna družinska idila.



Prav žal je lahko zaspancem, ki so vmes "drnjohali". Seveda tega niso počeli prav dolgo po našem prihodu "domov". Smo jih malo pogujsali ........ Kaj hitro smo bili v polni postavi. Kam tako zijamo?



Nekateri bi se še igrali. Tokrat s ta pravimi otroki.


Pa je bilo heca hitro konec. Podlipčeva sta bila odločena, da je luštnega konec. Pozno popoldne sta jo odkurila proti domu (bilo nam je žal a ..... služba je služba, družba pa družba...... sicer pa bo kmalu petek in bomo spet skupaj. Okrnjena ekipa je odšla proti Forni di sopra. Smučišča nam niso ravno priporočali, ker pa smo firbčne narave ......


Parkirate lahko samo na parkirišču ob smučišču (policija press) 46,42570 N 12,56788 E (kakšen km ali dva naprej od Forni di sopra na slabih 1000m nm). Spet večerno modrovanje in spanje. Zelo mirno. Na parkingu je sicer znak "no camping" ampak italijani vedo kaj je kampiranje in kaj parkiranje.

In kadar rabiš kruh je vse zaprto.



In spet so se v jutranji mraz podali starci, da se je boga mularija lahko v miru naspala. Mrs k ps je bila spet izjava vseh "sodelujočih". Smučišče pa je bilo vsem zelo všeč. Ob pol dvanajstih je bila "smena". Ta mladi na smučanje, ta stari malo na sprehod po mestu.



Okrog štirih smo se odpravili proti Piancavallu. Prišli smo ob -14 ......z dežja pod kap. A je v tem kraju res vedno tako mraz? Ne, še huje je - ob pol polnoči je bilo -16. Naj že pride poletje. Še Mojca, ljubiteljica zime je začela stokati: "dovolj je mraza!" Peč celo noč ni izklopila. Zjutraj dobim mesič od Samota: Kako ste, a vas kaj zebe? Sem pomislu, da nas hoče malo zafrkavati ..... pol pa preberem naprej. Pr ns je -20 mrs k ps! U, še dobro, da nismo doma. Zjutraj je bilo že bolje. Sonce .....ampak še vedno precej pod nulo. Do 12. ure je zlezlo na kulturnih -7.



Na spodnji sliki se baje vidi morje - povsem na robu.


Mularija pa, če ne smuča ....... jim je tako dolgčas...., da je že čas za malo šole. Še eno rundo odsmučajo pa štartamo proti domu.



Če vprašaš našega otroka ali ji je kaj žal, da ni šla v Gorje kot že nekaj let prej te vpraša: A maš ti travme? A kej jokaš ponoč?