V Gardalandu smo sicer že bili. Ampak otrok je bil še med manjšimi in tako se Mojca ni mogla peljati z vsemi bedastočami, ki jih tam lahko vidiš. Obenem je Lago di Garda kraj, kamor "pravi" kamperist enkrat mora pod "mus" (čeprav smo tudi tam že prespali in se okopali v času našega prvega izleta z najetim avtodomom). Ker smo mojemu bratu že nekaj časa obljubljali, da pridemo pogledati njegovo novo "prekooceanko", smo naredili majhen ovinek. Okrog treh smo parkirali v Valkaneli, ob štirih smo že izpluli.

Seveda je Mičo klel (povsem normalno - smo že navajeni). Ko človek hoče pokazati svoje mornarske sposobnosti so seveda v napoto vsi štriki, a pomola k sreči nismo odpeljali s seboj. Srečno smo zapluli po sinje-svinjskem morju.




Vsi otroci so uživali.

Eni pa smo (spet) ugotovili, da nismo rojeni za pomorščake.

In takšna vožnja te izčrpa. Da pridejo mornarji k sebi ima nekdo sredi Limskega kanala v hribu bife.


Človek lažje prenese stresne situacije če spije toliko višnjevca, da mu je prav vseeno. Pa še vse se jim potem zdi smešno.



Naslednji dan je kapitan ostal brez posadke. Poskakovanja po valovih smo imeli za nekaj časa dovolj. Ob devetih zvečer smo štartali. Pričakovali smo grozno gužvo ...... čez dobre pol ure smo večerjali v Portorožu. Nekaj čez drugo ponoči smo parkirali na črpalki kakšnih 50 km pred Gardskim jezerom.

Ker črpalke seveda niso najbolj idilično mesto za prenočevanje smo se nekaj po osmi že peljali proti jezeru. Kakšnih 5-6 km pred centrom Sirmione-a smo parkirali na krasnem štelplacu - sicer nimajo elektrike ampak nekaj dni jo tako ne pogrešamo. (45 27 39,4 N, 10 38 03,4)

Ravno sem se zleknil in dvignil prst, da naročim pivo, že izvem, da gremo v Sirmione - s kolesom seveda (nerada zamudi opoldansko sonce). Je pa res, da je mislila, da je za ovinkom - no pa ni bilo sile. In mesto je prav luštkano.



Kljub gneči smo oponašali domačine. Malo zvoniš in turisti odskakujejo. Dokler ne naletiš na domačina z avtom - potem odskakuješ ti. Premore pa Sirmione pravo "gradsko" plažo.



Imajo pa tudi Havana club - tja nas je zvabila Petra, ki je umirala od žeje (jaz nisem priznal). In potem? Nič. Čakam na kosilo. Ko se je malo poleglo me je mikalo v vodo. Ob prvem obisku jezera smo se kopali in voda je bila presenetljivo topla. Skoraj prepričan sem bil, da letos ni. Pomota. Še vedno je topla. Dami sta me nevoščljivo gledali kako se namakam. Mivka, ki se dviga, pa lističi z dreves dajejo vtis umazanije. Zato sta se zadovoljili s tušem. Tudi prvič je bilo enako. Po sedmih letih torej nismo nič napredovali. Do večera smo počivali in se mimogrede otepali mrčesa. Malo smo še ob jezeru stegnili noge,



Zjutraj smo bili pokonci med prvimi. Na in odlili smo ter se odpravili proti severu. Prva postaja proti severu jezera je bila bolj leteča, ustavili smo tik pred Sali-em - zajtrk in malo smo potipali vodo. Bila je nekoliko bolj hladna, mogoče jo je ohladil nočni dež.

Potem pa se začne tunel za tunelom. Piše sicer do višine 3,5m a sem imel velikokrat občutek, da so merili najvišjo in ne stransko točko. Do Riva del Garda smo se ustavili kvečjemu za kakšno fotko. Da je mami slikala kakšen prepad pod nami ali visoke gore nad nami. Nisem imel koordinat štelplaca (45 52 46,6 N, 10 51 31,5 E) zato smo si lep kos mesta najprej ogledali kar z avtodomom. Marsikakšno obmorsko mesto je lahko nevoščljivo Rivi.



Prav posebno vzdušje naredijo okoliške gore - človek stalno pričakuje mrzel veter, dobi pa povsem morskega. Celo megleno nebo in v kakšen oblak zavit hrib naredi vzdušje prav čarobno. Surfarji šibajo kot recimo na Pelješcu. In za nameček se včasih mimo pripelje kakšen prav velik "čoln". Riva del Garda je spet eno simpatično mesto. Sicer polno turistov ampak brez hrupa, glasne glasbe .....



Najdeš pa družino labodov, ki se povsem mirno pomeša med kopalce. Vreme je bilo ves čas rahlo oblačno in tu na severu vetrovno a kljub vsemu vroče. Mladiče je zato treba spraviti v senco.



Po kosilu paše malo lenarjenja, sledi telovadba, tudi mami se ne da.




Čeprav spodnje vaje ni hotela ponoviti.


Med sprehodom po mestu smo ogledovali za kakšno tablo "Slapovi Varone" pa je nismo našli (nek receptor pa nam je pot tako razložil, da smo šli raje spat). Ja in "fusbal" je popularen. Ne tako kot je bilo v San Remu ampak nekaj mladcev je prav ob štelplacu nabijalo do pol enih ponoči.

Ker smo bili prejšnji dan zviti, odlili in dolili smo namreč že zvečer, smo bili zjutraj kar hitro na poti (Petra je še spala, ker nama je prejšnji dan zabičala, da pred deveto ne bo vstala). GPS sem imel že "navigiran" na Marescine ampak Mojci so iz oči gledali slapovi zato sem ga imel ugasnjenega. Slapov sprva nismo videli - peljali smo se nekam v hribe. Nazaj grede smo padli naravnost na vhod v jamo s slapom.

Sreča, da smo prišli ob 9 ko odpirajo, saj parking ni posebej velik. Ob slapu je prav mraz in škropi na vse konce - dobro da smo imeli kapuce. Nekoliko me je skrbelo za fotoaparat, ki ni imel kapuce ampak prav mu je, ker kakšnih uporabnih slik v jami spet ni posnel.Sreča, da smo prišli ob 9 ko odpirajo, saj parking ni posebej velik. Ob slapu je prav mraz in škropi na vse konce - dobro da smo imeli kapuce. Nekoliko me je skrbelo za fotoaparat, ki ni imel kapuce ampak prav mu je, ker kakšnih uporabnih slik v jami spet ni posnel. V živo pa je zadeva prav veličastna.



Pot po vzhodni obali jezera je lepša kot po zahodni. Namesto tunelov so tu krasne plaže - ena za drugo. Malo pa so me nervirali, ker ni parkingov - sploh za avtodome. Eden boljših je XXXXX . Lahko parkiraš, tudi prenočuješ, nimajo pa nikakršne oskrbe. Lahko pa prav v miru, povsem ob jezeru popiješ pivo ali kavo. Folk ob Jadranu si sploh ne predstavlja kako nekateri v miru preživljajo dopust.



Namakal sem se spet samo jaz. Mojca je še vedno prehlajena, tamala pa .... ni kaj treba bo najti kamp z bazenom, ker sicer bo še naprej: "vse ful bedno in brez veze. Kr neki bomo taval ....." Malo pred Peschiero smo zato zavili v kamp z bazenom, kjer smo nekoč že bili. Ampak kaj ko imajo trapast bazen, kjer moraš imeti na glavi neumno kapo. No in sedaj je bilo jezero dovolj dobro tudi za Petro - pa čeprav je voda, pa tudi plaža precej slabša kot više proti severu.


Priznam. Tudi mene so v kampu razkurili že na začetku. Mojca in Petra prideta z recepcije z zemljevidom kampa na katerem so vrisane parcele. Ene so s križki druge brez. Za prve piše da so rezervirane ostale so proste. Po moji balkanski logiki je to pomenilo, da so tiste brez križkov tudi nezasedene. Odpiham na recepcijo in jim povem, da so vse rezervirane parcele prazne vse ostale, nerezervirane, pa polne. Yes, I know, je rekla receptorka. Najbrž je opazila, da sem postajal vse bolj rdeč in da ne bi eksplodiral mi je v isti sapi povedala, da bom dobil spisek nerezerviranih in obenem prostih parcel. In čez nekaj minut smo parkirali.

Potem smo se malo kopali, pa malo jedli, pa nekoliko pili in mirno zaspali. Nizozemci so sicer nekaj tulili , ker so izgubili ampak sile ni bilo. Morali smo se naspati kajti naslednji dan je bil na vrsti Gardaland. Gardaland bi bilo bolje imenovati Vrstaland.



Povprečno v tem času (konec junija) čakaš vsaj 45 minut. Za tiste zanimivejše pa dvakrat toliko. Za tiste najbolj nore je vrsta krajša. Mi nismo najbolj nori! Zadoščajo nam tiste otroške gosenice, pa še tam nisem bil siguren, da me ne bo iz ovinka vrglo. Že od nekdaj so mi najbolj prisrčne kavine skodelice.



Tiste vlake smrti doživiš sedaj kot neke vrste virtualno resničnost. Sedeš na klop, nataknejo ti očala in ........ šibaš kot v risanki, v neke vrste Hugotu. Ni razloga, da bi to doživel v živo.



Na koncu sta bili vse prej kot suhi. Še sreča, da je bilo vroče. Tako vroče, da je prav prijalo s kakšno ladjo v podzemlje.

Moji babi sta testirali nekatere vodne športe, kjer sem se odločil za vlogo fotografa (pssst suhega).


Na zunaj je ta ladja prav simpatična. Da sploh ne omenjam tistih ob njej. In ko smo se že odpravili proti izhodu (v resnici smo prišli na točko najbolj oddaljeno od izhoda) smo ugotovili, da grmi, da je povsem črno, da piha kot pred neurjem ........................................................................................................................... kljub temu je mami hotela še tole fotko:



In potem smo dirkali s kolesom kot še nikoli (na srečo je kamp Garda oddaljen kakšen kilometer od Gardalanda) Še pravi čas smo pospravili tendo in ostalo navlako. Pa ni bilo sile - sicer je malo padalo ampak ne dolgo. Kljub temu se je mami odločila, da naslednji dan odrinemo. Mogoče res! In smo res. Ponoči je padalo, zjutraj smo počasi zapakirali in odšli. Najprej smo hoteli kakšen dan ostati v Gradu (mislil sem, da je prijazno majhno mestece) pa smo si premislili. Zvečer smo bili že doma. Če bi vedeli, da je v Ljubljani 10 stopinj manj in da dežuje ......