27.6. do 13.7.2012

Kam na počitnice sem se odločil ....... ko mi je Petra zaupala, da gre z nama samo, če gremo nekam kjer še nismo bili, recimo v Baltske države. Jao, spet sever. Odhod sreda, 27.6.2012 okoli 11. Pol ure kasneje se dobimo na Lukovici z Oblakoma.

"Gas do daske" in ustavili smo se šele na Češkem.

Na neki forumaški koordinati, kjer naj bi bil krasen vrt s še bolj krasnim pivom ..... od vsega tega le ena kafana s kavbojem, ki nam razloži, da tam ni kruha.

Napoti nas v kamp. Mi pa preverimo naslednjo forumaško koordinato, Buchlovice. Tam najdemo navaden parking (kakršnega najdeš v vsaki vasici), popolnoma prazen. Tudi vasica ni ravno živahna, spijemo pivo ..... in ker zjutraj predolgo spim nas zaloti odločna dama, ki zahteva plačilo, koliko se ne spomnim več.

Potem gremo čez Brno do Aušvica.

Pizdarij je že v današnjih časih dovolj, da bi se sekiral za pretekle me res ne mika zato se za ogled ne odločim.

Z Barbaro počakava ob kamperjih medtem ko so firbci že v akciji. Vrnejo se presenetljivo hitro. Kaj so videli me niti ne zanima.

Raje udarimo ene balinčke, kjer sva z Bojanom nenadkriljiva zato se nama v naslednjih dneh s tem ni treba več ukvarjati.

Naslednji postanek: Krakov. Poljska se mi je do prestopa meje zdela rahlo zaostala država, cerkvena do amena. Drži samo slednje. Toliko križev kot sem tam videl, jih nisem v celem življenju.

Če bi bil Jadran bližje in druga polovica mojega prepričanja ne bi bila pravilna, bi lahko mirno živel .... recimo v Krakovu.

Parkirali smo v kampu nekaj km iz centra in se do tja odpeljali z mestnim avtobusom.


Po krajšem sprehodu smo najeli vodiča z električnim avtom (jih kar mrgoli), ki ga je Mojca v parih minutah spravila ob živce s svojimi vprašanji. Tipček je pogruntal, da mu tiste 3 ure angleščine na teden ne zadoščajo in da o Krakovu pravzaprav na dve tretjini vprašanj nima odgovorov.

Jest ga razumem, ker sem pogosto tudi brez odgovorov.

Krakov mi je všeč. Ne me spraševati zakaj ampak tako pač je.


Vožnja, sprehodi, vročina .... punce še ogled nekega muzeja ....... in pivo se prileže.

Varšava, ki je bila naša naslednja postaja mi pa ni tako všeč in glede vprašanja "zakaj" velja enako kot za Krakov. V Varšavi mi je bil še najbolj všeč šofer avtobusa, ki je imel za vzornika Fitipaldija. Skoraj poscani od smeha smo sestopili, junaki smo seveda sedeli in se smejali ob kalvariji stoječih.


Potem je napočilo glavno dejanje: Baltske države.

Kar nekaj dni sem porabil, da sem si zapomnil kje sem. Je to Latvija ali Litva? Za to seveda niso krive baltske države ampak ......... Ker smo dva dni preživeli v mestih smo se odločili, da Vilnius izpustimo oz. ga prihranimo za konec.

Zapodimo se proti otoku ali polotoku Kur Siu Marios pri kraju Kleipeda (se oproščam ampak raznih apostrofov se mi ne da iskati po tipkovnici).

AC so sicer zastonj ampak peljala nas je malo okrog riti v žep. OK, bomo sekali.

Potem sem 200 km molil, da presekamo še pred nočjo. Cesta pelje čez področje kjer je mogoče 20 hiš na celi trasi. Cesta ni ravno gladka. Na sploh se kvaliteta ceste v teh krajih spremeni od "zdele na mal bolj zdele" in res si nisem želel, da bi v temi tipal in iskal luknje na cesti.

Nazadnje se je dobro izšlo, brez posebnih lukenj in še tik pred temo smo presekali.


V Kleipediji me prehiti Bojan in prevzame vlogo šoferja iz zgodbe o Varšavi. Mu je padlo na pamet, da trajekt morda vozi samo do polnoči. Uspešno pribremzava do pomola še pred polnočjo. Uprizorim komedijo s karticami za katere ne vem pina in sem še danes vesel, da me ruska možača za šalterjem ni nockoutirala. Tile baltiki namreč Eura še videli niso in ga zato ne sprejmejo niti pod razno.

Na (pol)otoku zavijemo na prvi parking iz zakladnice foruma in womo-ta. Na hrvaškem bi jim j.... m.... za tak parking, tu pa sem tiho in vesel, da lahko končno zaspim. Tik ob morju, a seveda za 30 metrskim nasipom ala NL.


Na otoku je nacionalni park, ki ga, normalno valda, zaračunajo. Vidiš pa dve vasici, ful "fensi", z angleško travco ob vseh kafičih.

Imajo tudi kamp s "smešnimi" cenami. Zato še drugo noč prespimo na parkingu včerajšnje noči.

Del otoka je ruskega in seveda se zapeljemo do meje.

Mojca v womo-tu odkrije nek svetilnik, "kao must see".

Poleg svetilnika je tudi womo štelplac in zadeva je že na pol idealna, skoraj majkastična.

Ker zjutraj nikoli nismo najhitrejši prisopihamo do omenjenega štelplaca precej pozno. Itak nikdar ne veš koliko je ura, ker je ob polnoči še na pol dan. Na štelplacu sta se razkomotila že 2 švaba (v womotu sta pač prebrala, da je prostora za dva).

Po moje sta šla naslednji dan na urgenco zaradi komarjevih pikov.

Ko smo se znivelirali smo takoj zajahali kolesa in odbrcali do svetilnika.

Prijazna vodička, ki mimogrede tam tudi stanuje nas je peljala na svetilnik kljub (pre)pozni uri.

Z Mojco sta na svetilniku naredili šnel kurs slovensko-ruskega-litvanskega ali latvijskega jezika. Skoraj nisem več vedel ali bom šel domov brez Mojce ali bom peljal še eno rusinjo.

Ker nismo hoteli na urgenco kot sosednji švabi smo pobrali šila in kopita in sredi noči pristali na neki fensi plaži Kolka.

Baje se tu mešajo tokovi iz Rige in Baltika ....... mislim, spet nekaj majkastično brezveznega.

Ker je bil parking 3 EUR/uro in ker je bil parking 1 km stran baje sumljiv smo prespali na plačljivem in zjutraj ob zvokih budilke vstali in premaknili kamper za tisti km na brezplačen parking.

Potem sem odbrcal nazaj, da sem si ogledal čudo prepletajočih se tokov in ....... neprecenljivo.


Riga je bila naslednji postanek.

Kar malo sem se je veselil. Bom posedel v dobrem kampu, spil kakšno češko pivo, pa še kakšnega Litvanskega ali Latvijskega v mestu .......

Kamp je navaden parking za sejmom. Kakšnega posebnega užitka v sedenju v takšnem kampu ni.

Ko se odpravimo v mesto že rahlo rosi zato obrnem. Ostali vztrajajo. V kampu kar dobro pada, v mestu baje skoraj nič.

Pri odhodu iz Rige smo imeli tudi edino srečanje s policajem. Pijan kot čep naju je oglobil za 20 ...... vseeno EUR ali njihovega denarja. Samo da bo še za kakšen liter.


Po Rigi je na sporedu Tallinn.

Takoj po prestopu meje se pozna, da je Estonija korak pred ostalima. Na cestah se ne bojiš, da boš postavljal spomenik kakšnemu amortizerju. Okolica in stavbe so bolj urejene, čeprav se na podeželju še poznajo prejšnji časi. Cene so podobne našim.

City camping Tallinn pa je žal še precej pod nivojem tistega v Rigi, da ne omenjam, da je bilo treba po wifi na sredo kampa.


Mesto je pa simpatično, čeprav blefersko kot večina velikih mest.

V centru se je nekaj ful dogajalo. Ker seveda govorijo v nekaj finščini podobnega se normalnemu niti sanja ne za kaj gre.

Mojca seveda ne bi bila Mojca, če ne bi pocukala za rokav enega nastopajočih in ga vprašala kaj za hudiča praznujejo, da je takšen kraval. Tipček skomigne z rameni in pravi: nič ne praznujemo, kar eno prireditev imamo.


In spet Mojca: Malo nazaj, ajde 50 km je nek klif. Vau, na sliki izgleda ..... za pogledati.

Preden pridemo do klifa nabašemo šoping center in evo imamo dveurni zastoj. Še sreča, da je wifi celo na parkingu, da si z Bojanom lahko po internetu izmenjujeva ideje kaj vse jima bova naredila, če ne bosta že enkrat prišli nazaj.

Ko pa pridemo do klifa bi ji lahko spet kaj naredil. Takšnih klifov 5 metrskih imamo celo na dolgi slovenski obali kar nekaj.

Nisem si pa ob tem klifu upal biti preveč zgovoren, ker sem naslednjo postajo predlagal jaz.

Nek sumljiv slap, na popolni ravnini, na slikah ful barvit, kot mavrica, valda spet iz womota in že sem videl kako avtor womota paintshopira slap.

Potem pa slišim Bojana: ej pa res je barven.

Lep slap, fajn okolica in butasti estonci s svojim 0,0 alkotom .... drugače bi ob tem slapu z veseljem ruknil enega Gambrinusa.

Tako pa, pot pod noge proti naslednjemu slapu, kjer naj bi bil tudi kamp in kjer bi seveda z veseljem prespali.

Slap ki se izliva v morje je bil nikakav, mogoče je kdaj večji ampak ta dan ni bil vreden ogleda.

Za povrh je bil kamp šele v nastajanju oz. preurejanju, kdo bi vedel.

Spet je glavna zvezda Womo iz katerega pretapkam blesavi format koordinat in evo nas pod samostanom pri Kameri.

Po uspešni obrambi pred roji majhnih a tečnih mušic, pridejo komarji ....... nimamo več volje pa tudi zaspani smo že.

Sam še odkucam tole pisanje in upam, da so komarji že omagali in da lahko spustim malo več zraka v kamper.

Ura po njihovem času je 1:01 zunaj pa svetlo kot pri nas ob 21.

Zjutraj je Mojca nestrpna, vstanem precej prej kot običajno. Načrtoval sem postanek na plaži ob nekem skoraj največjem jezeru v Evropi. Kot je tu navada do plaže niti ne vidiš kaj šele parkiraš. Jezero smo zato videli le od daleč smo se pa ob kavi zabavali nad iskanjem domačinov dostopa do jezera.

Ustavili smo se še v Tartuje.

Neko univerzitetno mesto, kjer mislim, da je precej diplomantov iz alkoholizma. Sredi dopoldneva slonijo na kantah od avtomobilov in pestujejo steklenice vodke in še neke temnejše pijače.

Kamorkoli smo parkirali je bilo prisotnih nekaj sumljivih zgubidančičev tako da sva se z Bojanom odpovedala ogledu mesta, ki menda tako ni nič posebnega.

Pred mejo še natočimo par manjkajočih litrov poceni estonske nafte in malo pred Rigo parkiramo v kampu Apakalns. Vzorno urejen kamp, težko verjameš, da si v Latviji .... ali Litvi ....... zdaj razumem, da nas nekateri mešajo s Slovaško. Še predno skuhamo že pada. Ob prihodu je bilo še jasno. Moja želja, da ostanemo 2 dni bo ob takšnem vremenu le še ena neizpolnjena želja.



Zjutraj je bilo vreme sicer obetajoče ampak smo vseeno spokali. Na poti proti Vilniusu smo si pogledali še "vzhodni Versaj".

Proti večeru smo bili v Vilniusu.

Spet City kamp nekje za nekim »GR« in spet je celo noč padalo tako da sem zjutraj prav previdno peljal po zmočeni travi do recepcije.

Premaknili smo se do centra, uspešno parkirali in se za par ur sprehodili po mestu.

Vmes smo tudi pokosili. Meni njihove specialitete niso všeč. Nisem občutljiv na sol ampak popolnoma neslano mi res ni okusno.

Mašo imajo praktično na ulici - na neki terasi in mimoidoči se ustavijo, se pokrižajo ...


Po kosilu se premaknemo do kampa v bližini gradu v kraju Trakai. Nek »must see«, ki pa sem ga izpustil zaradi okvare kolesa. Baje sem ga pokvaril nalašč.

Od tu dalje .... je pravzaprav od tu nazaj domov.

Spet se ustavimo v Varšavi, samo za spanje. V nekem kampu, ki spominja na koncentracijsko taborišče ampak za prespati je bil v redu. Iz Varšave smo sicer ubrali smer proti domu a malo na cikcak. Vsekakor smo morali najti »veprovo koleno« ker bi sicer Bojan padel v komo.

Težko je verjeti v kakšni vukoj..... najdeš ne samo odlično ampak tudi lepo, pravzaprav nobel urejeno restavracijo.

Ker je bilo še zgodaj smo se odločili, da se še malo zapeljemo in potem parkiramo ob kakšnem »zameku« (gradu).

Končali smo spet v nekakšnem city campu v vasi Hranice. Zelo preprost in zelo poceni kamp ob železnici, kjer pa vlaki od polnoči do jutra na srečo ne vozijo.

Nalednje jutro, no dopoldan, smo nadaljevali proti oštariji Rumburak pri gradu Bitov.

Tam smo se (pre)najedli kot že na lanskih prvomajskih počitnicah. Še prej smo si kot hrčki začeli nakupovati zalogo piva.

Po večerji smo z bowlingom »kao« malo kalorij pokurili in zaspali kot topi.

Zjutraj smo zavili še v zadnje češke trgovine, v boksu je bilo še nekaj prostora za pivo. Na kratko smo se ustavili še v nekem šopingu ob dunajski obvoznici, pri Mariboru na hitro povečerjali in evo povsod je lepo ampak doma daleč bolj kot na Baltiku.

Cca 5500 km