9. do 23.7.2011


Podobno kot Češki sem se tudi Korziki dolgo upiral. Stalno sem bral o strašno ozkih cestah, neprijaznih ljudeh, nemogočem dostopu do morja in grozni gneči v sezoni, kamor termin od 9. do 23. julija verjetno spada, ker že nekaj let makaronarji ne hodijo na dopust samo v avgustu. Na daljše poti vedno odhajamo v petek popoldan, zvečer, tokrat smo v soboto zjutraj in že v Ljubljani naleteli na gužvo, da smo šli do Vrhnike po stari cesti. Zakaj sem potem ubogal navigacijo in zapeljal proti Gorici mi tudi ni jasno, čez Sežano bi bili gotovo hitrejši. Po Italiji je šlo b.p. in v Livornu smo bili okrog 16. ure. Brez težav smo kupili povratno karto za 560 EUR. Trajekt je imel skoraj 2 uri zamude tako, da so ga ujeli tudi Oblakovi, ki so zaradi zastoja v Italiji zelo zamujali.

Pozno zvečer smo končno pristali v Bastiji. Najprej smo iskali nek parking nekega forumaša, ki je nekoč že nekje spal :) Nazadnje smo parkirali na parkingu nedaleč od pristanišča in spali smo kot ubiti kljub precej zoprni vročini.

Zjutraj smo prekršili osnovno pravilo starih mačkov in se zapeljali proti smeri urinega kazalca. Bojan, ki je na Korziki že bil je bil vodja poti in on bo že vedel. Izkazalo se je, da je to modra odločitev. Zakaj pa ni važno. Vsak naj se pelje kot misli, da je prav.

Že po nekaj kilometrih je Mojca ugotovila, da nimamo kruha. Bojan je zavili z vukojebine v še večjo, kamor je pač kazal znak za trgovino. In sredi ničesar so imeli nekakšno ulično rajanje in policaj nas je usmeril v še večjjo vukojebino. Tako smo takoj na začetku opravili izpit iz vožnje po Korziških cestah. Mimogrede Korziške ceste sploh niso tako grozne kot krožijo govorice.

Nekje na severu otoka stoji mlin. Cap Corse je ime mlinu ali pa kraju kjer stoji. Pa saj je vseeno. Mlin kot mlin in najbrž večina od obiskovalcev ne ve točno zakaj ga pride pogledati :) Da pri 35 v senci rineš v klanec ....

Pozno popoldne zavijemo v Marina d' Albu. Potopise na forumu bere tudi Delavec ali pa Aba. Skupaj smo preživeli dva prijetna večera.

Čez dan je moškemu delu uspel test mopedov in seveda analiza le tega v kafiču v Nonzi.

Parkirni prostor, kamp, PZA ..... na Korziki je kot sem kasneje ugotovil to malo pobrkano, je bil sicer bolj kot ne nikakršen. Vsaj za razvajene avtodomarje, katerim je vse kar ni prva vrsta nesprejemljivo. Morja se sicer ni videlo ampak parking zasluži eno od prvih treh mest - na Korziki seveda. Tudi 5 EUR na noč ni ravno veliko.

Po dveh dneh smo si za 2 EUR priskrbeli vode v nedogled, spraznili, skratka PZA, ki ima vse kar imajo veliki. Medtem ko mama prazni kaseto se glava družine lahko stušira :)

Odpravili smo se proti jugu v pričakovanju znanih ozkih cest in zamaškov.

Tole je bil najresnejši zaplet na celi poti. Rešeno v pol minute.

Saint Florent je bila naslednja postaja. Nekam zaspano mesto, vsaj opoldne je bilo tako.

Nekoliko živahnejša je vasica San Antonino bogu za hrbtom .... no ali pa ob njem. V takšnem varstvu smo tudi prespali.

Na srečo je župnik oz. kdorkoli je zadolžen za zvonjenje precej zaspane sorte in nas je zbudil šele ob osmih .... razen če smo tako dobro spali.

Do Calvija smo se naslednje jutro namesto po glavni cesi peljali po bljižnjici. Precej ozka a neprometna in zelo panoramska cesta.

V Calviju je bilo prvič oblačno in padla je celo kakšna kaplja. Mesta si nismo ogledali, razen trgovine, da smo obnovili zaloge.

Iz Calvia na Galerie - neka fensi plaža, ki je v nikakršnem vremenu ne rabimo in nikakav parking. Zato so nekateri malo veslali ostali malo počivali.

Ker nam zgoraj omenjena galerija za spanje ni bila prav nič všeč smo zavili v Caspiu Partinello. Zame najboljša točka na Korziki kar se tiče plaž. Parkiraš tik ob plaži na kateri je restavracija, taka majhna, luštkana in šefe pravi glede spanja "no problem".

Žal je naslednje jutro pihalo kot pri norcih in samo ti bi se v takšnih valovih kopali. Torej gremo dalje, ustavimo se v Bussaglia Serriera. Prav tako solidna plaža vendar bolj obljudena, kamp, gostilna in znak, da z avtodomom ponoči nimaš tam kaj iskati.

Vetra imamo že dovolj, gremo poiskusiti v notranjost. Cilj je Corte oziroma slavna Restonika. Na poti ustavimo kar ob cesti. Lakota je huda reč in takoj sem v akciji.


Medtem Mojca in Bojan odkrijeta novo ljubezen.


V Corte prispemo pozno popoldan. Parkiramo pred neko trgovino in potem zvoziva ženski del eno po eno v center.

Da bi nama ukradli mopede se ni za bati. Edini v mestu, ki se "zazihra" je Bojan :)

Bojan in Teja sta se odločila, da gresta do vrha Restonike s kolesom, zato so se tistih nekaj km odpravili zelo zgodaj. No pol ure pred nami, ker sem se bal, da mi zasedejo vse parkinge. Pa ni bilo panike.

Stari in mlada Oblakova sta odkolesarila sam pa sem svoji dami spet eno po eno odfural na vrh, da sta odpešačili do prvega jezera odaljenega kakšno uro hoje.


Otrokom je postajalo že malo dolgočasno. Zdravilo: canjoning.

Tu slik žal nimam, ker udeleženci ne morejo slikati, po mnenju ekipe pa je bilo odlično.

Naslednji dan smo preko prelaza Col de Bavella proti Porto Vecchiju oz. turkiznim plažam, kjer slovi Guisepe. Plaže so res lepe.

O vsem ostalem je p škoda izgubljati preveč besed. Da bi dal 40 EUR Guisepeju za zaprašen parking sredi klanca brez pogleda na morje in da mi mimo vsak dan pripelje dol 50 avtov in potem prav toliko nazaj gor .... moraš biti res usekan.

Mi smo parkirali na boljšem prostoru čeprav še vedno v "žbunju" 500 m od plaže med večinoma makaronarji z obešenimi gatami vsevprek. Skratka obup.

Takoj zjutraj smo se odpeljali priti Bonifaciu. Kot večina mest je tudi Bonifacio najlepši ponoči. Zato smo najprej poiskali plažo.

Imeli smo srečo. Prva vrsta in končno brez vetra.


Če se postaraš na dopustu ni tako hudo.

Bonifacio je staro mesto visoko na pečinah. Lepo a nič posebnega. Trgovina pri gostilni in gostilna pri trgovini - enako kot spodaj v novejšem delu.

Prespali smo na nekakšni razgledni točki nasproti Bonifacija.

V glavnem smo komaj čakali jutra, ker je tako pihalo, da bi kakšno odprto okno gotovo odtrgalo. Spanje brez zraka pa ni prijetno. V upanju, da je spodaj bolje smo se zapeljali nazaj na obalo a zastonj.

Torej gremo dalje proti Sartene in nato do kampa blizu mesta Propriano.

Hrvaški kampi so v primerjavi s tem vrhunski. Še vreme imajo zanič. Dež, veter, mraz.

Punce na sliki sicer malo trenirajo za AGRFT ampak vročine od tega dne dalje ni bilo več.

Blizu kampa imajo tudi neke kamne vse sorte oblik. Turisti, v glavnem Francozi so ravno ta dan drli na ogled kot na kakšno premiero.

Prjatu z Brega bi reku: sami nateguni :-)

Ajaccio je bil naslednja postaja. En sightseeing z avtodomom po mestu in na bližnjo plažo.

Za Korziške razmere kar dobro. Verjetno bi bilo možno tudi prespati.

V bližini Ajaccia imajo kot nekakšen živalski vrt z želvami.

Sprva se mi je spet zdela nategancija večina želv je bila skritih ali pa nič posebnega.

Proti koncu pa le prideš do malo bolj nenavadnih. Največji vtis seveda naredijo največje.




Kam sedaj? Časa ni več veliko. Odločimo se, da končamo tam kjer smo začeli. Marina d'Albo. Vreme je bilo še vedno vetrovno, valovi velikanski a otroci so sedaj že ugotovili, da se da v taknih valovih prav dobro zabavati.



Sprva smo nameravali prespati le en dan a smo ostali dve noči. Ker smo imeli trajekt ob 8.30 smo se že ob 6 odpravili proti Bastiji. Oblakovi , ki so ga imeli 4 ure kasneje so še sladko spali. Brez zamud na tej liniji ne gre. Tokrat smo jo imeli le uro in pol. Okrog 14 smo pristali v Livornu in veselice je bilo konec. Še en postanek v Ferrari za večerjo in jasno za Centro commerciale. Ob enih ponoči smo bili doma. Korzika je lepa in ljudje so prijazni. Z izjemo stare vešče v kampu, ki ima srečo, da je nisem zadavil. Ne verjamem pa, da bi si zaželel ponovnega obiska.