24.6. do 13.7.2010

Lanskega septembra smo sedeli na "slavnem" rtu in "bluzili". Forumaš NovakM je pripovedoval o potovanju po USA in Kanadi, s kamperjem seveda. Ne vem, če sem takrat resno mislil ampak izjavil sem: potovanje s kamperjem je edini način, da me spravite v USA. Takoj se je prijavila tudi OB-jeva ekipa. Nekaj naslednjih tednov sva drug drugega spraševala: a ti to resno? In postalo je resno. V februarju sva kupila letalske karte: Trst-Rim-New York in Chicago-Amsterdam-Brnik (slabih 600 EUR/na osebo). Marca sva rezervirala še avtodom (cca 2300 USD) in v aprilu hotel (Park Savoy - 500USD/3 osebe).

Običajno se ji zdi osma ura zgodnja, tokrat se je veselila ob pol štirih zjutraj.



Kakšna bedarija, da moraš biti na letališču več kot uro prej.


Let do Rima sem še prenesel. Ko pa smo odleteli proti New Yorku sem že nad Francijo imel avionov dovolj. Zakaj hudiča letimo iz Rima? Ali ni London precej bliže New Yorku? Ob 7.20 smo odleteli iz Rima in po dobrih devetih urah pristali v NY ob 13.05.

Takoj nas je začel obletavati sumljivi taksist. Nazadnje smo uslišali njegovemu mrmranju o 75 USD namesto o 120tih pri uradnih taksistih.

Amerika, obljubljena dežela - komaj smo prišli smo že zaslužili 45 dollars.

Na cilju se je mrmranje nadaljevalo: napitnina, cestnina in davek. Halo? Ilegalen taksist, mogoče celo ilegalen priseljenec, "bluzi" o davku. Dobil je 10 USD napitnine, kar je potem vneto razlagal mimoidočim.

Hotel sicer ni imel 5 zvezdic a je imel klimo, brez katere bi v neznosni vročini najbrž umrli.

V ceni je bil celo zajtrk, ki so ga delili kar v eni od sob, pojedel si ga pa v svoji.

Pol ure so mi dali, da se oddahnem potem pa "sprehod" po trgovinah, ker je baje bil ravno pravi časa za šoping in premalo za kakšen resen ogled.

No, z Bojanom sva kmalu "pristala" na pivu. Zvečer je bilo nujno pogledati še Central park ....... sam sem se raje namenil centralno v posteljo.

Po pravilih rentarskega podjetja lahko najameš kamper najprej 24 ur po prihodu v USA.

Tako smo se odločili, da kamper prevzamemo šele v ponedeljek zjutraj - do takrat pa smo brusili pete ali posedali po "sightseeing" avtobusih in poslušali bolj, še večkrat pa manj, duhovite vodiče.

Na teh avtobusih stokrat slišiš kje je stanoval kakšen zvezdnik, koliko je težak Trump ...... in najmanj enega od vodičev bi najraje butnil preko ograje. Kitajček, japonček, korejček ali nekaj podobnega je bil že naravnost žaljiv, ker nihče od potnikov ni odgovarjal na njegovo duhovičenje. Vsi po vrsti pa razložijo, da so slabo plačani in seveda pričakujejo napitnino kar je v USA povsem normalno. Za Evropejca pa rahlo zoprno.

Če prideš v NY moraš menda pogledati kip svobode.

Zato pa je treba v dooooolgo kolono, da potem splezaš na kip in uživaš. Mi kmetje smo spet vzeli neko drugo ladjo, ki te ne dostavi do kipa ampak te pelje mimo. Za nas dovolj.

Tudi Ellis Island smo si ogledali le od daleč.

Iz New Yorka si bom gotovo zapomnil Empire state building (vstopnice smo kupili doma preko neta) - tako daleč že zelo dolgo nisem pešačil. In še nikdar se nisem peljal samo nekaj sekund do 80. nadstropja. In nazadnje, že zelo dolgo nisem hodil zadnjih nekaj nadstropij v takšni gužvi. In zakaj? Da sem videl nočni pogled na NY. Če mene vprašate, stran vržen denar.

Tale slika seveda ni naša - mi smo v glavnem slikali temo.

Zadnji dan v NY je bil bolj miren. Malo vozakanja z avtobusi in malo več ....

In kot mora človek pogledati kip svobode, mora obiskati Apple store - tudi tega v Sloveniji nimamo.

Končno ponedeljek in prevzem avtodoma. Kot bi bili spet doma. No, vsaj predstavljali smo si tako.

Prevzem avtodoma je kar zamudno opravilo. Najprej so nam predvajali cca 20 min. filma z osnovnimi navodili. Zunaj nam je uslužbenec film ponovil. Kamper je bil rahlo drugačen od pričakovanj. Vsekakor je tako po izgledu kot funkcionalnosti daleč za evropskimi.

Všeč mi je bil le avtomatski menjalnik in pa fotelj - takšnega bi imel tudi v svojem.

Moj nasvet: če ste trije kot mi, vzemite kamper za šest ljudi. V našega je šla v boks samo ena potovalka, eno smo stlačili za gornji fotelj, tretjo pa smo stalno preskakovali.

Tudi kopalnica je za tako velik kamper majhna. Ima pa keramično školjko, ki nekatere fascinira :-) Drugi smo v njej kar nekajkrat z glavo krivili držalo brisač.

In ko izstopiš iz wc-ja si lahko celo umiješ roke. Če si takšen kot jaz pri tem seveda zmočiš pol dnevne sobe - vsaj pravijo tako. Snovalec tega kamperja gotovo ni bil ravno genij.

Naslednji projekt je bila nabava.

Doma se zapelješ v BTC, tu pa ..... BTC-ja nimajo. V prvi trgovini, precej veliki smo že imeli skoraj polne vozičke ko smo pogruntali, da polovico potrebnih stvari sploh nimajo. Se opravičujem trgovki, ki je iz vozičkov zlagala nazaj na police.

V naslednji trgovini smo imeli več sreče. Vsaj s hrano. Kakšnega whiskyja seveda v USA v navadni trgovini ne dobiš. Hrano imajo pa na moje presenečenje okusno.

Pozno popoldne se odpravimo proti kampu. Iščemo samo kampe Koa, ki so boljše sorte. To je bil prvi in zadnji kamp, kjer so nam brez kompliciranja porinili v roke zemljevid kampa in nas niso spremili do parcele.

Zjutraj smo prvič preiskusili ameriški način praznjenja fekalij. Meni ta telovadba s cevjo ni bila prav nič všeč. EU kaseta je boljša iznajdba.

Iz kampa se odpravimo proti meji s Kanado.

Tam kanadskemu policaju zdiktiram številke čevljev, potem hoče še ........ no ja, nazadnje le prestopimo.

Končni cilj dneva je spet kamp Koa pri Montrealu, kjer vročina končno malo popusti, tu pa tam celo dežuje.

Precej šlampast kamp. Otrok mora loviti wifi po celem kampu.

Čakal nas je še en dan dolge vožnje. Do Tadoussaca obiskati kite.

Pokrajina začenja spominjati na Skandinavijo, ceste pa že od NY dalje na Albanijo.

V Tadoussacu se nastanimo v "ne Koa" kampu. Precej čuden kamp. Parcele so mivkaste, kar je v dežju precej neugodno.

Zjutraj nas čaka shuttle, ki nas zapelje v pristanišče. Adrenalinca Bojan in Teja se odločita raje za gumenjak.

Že na ladji je bilo "mrs ko ps" ampak si se vsaj v notranjosti lahko malo pogrel - sploh potem ko se človek kitov naveliča.

Ko je vodička prvič zatulila beluga na 10 do 12 smo vsi tekli na drugo stran ladje (nekateri so tudi na uro gledali).

Teh belih kitov je bilo zares ogromno.

Pravi so prišli precej kasneje. Kar nekaj filma porabiš, da ga ujameš.

Proti Quebecu smo se peljali po drugi strani zaliva. Vmes je Mojca iz Lonely-ja izbrskala neke tri reke, tri slapove ali nekaj podobnega, kar ne poznajo niti domačini - kako naj potem najdemo turisti.

Nadaljujemo do Quebeca in naslednji dan po ogledu mesta do indijanske vasi.


Temu bledokožcu nisem povsem verjel, da je indijanec.

Dan smo končali spet v istem kampu kot pred dvema dnevoma, da smo se naslednje dopoldne sprehodili po Montrealu.

Prijetno mesto - sploh v nedeljo, ker je prazno.

V Montrealu je bil že povsem zakurjen. Le kanadske cene so ga držale nazaj.

Sledila je razgibana vožnja (vsakih 230 km ovinek) proti Kingstonu.

Ker je 4. julij velik praznik je v Kingstonu in še bolj v kampih vse polno.

Šef kampa se nas je usmilil in nas parkiral kar na travnik. Tako smo ostali brez uradne parcele, brez elektrike in drek luknje. Mi pa v jok.

Potolažil nas je kuhar. S palačinkami. Ni kaj, obvlada.

Po kopici palačink imajo nekateri preveč energije.

V Kingstonu imajo Thousend Islands.

Prvo uro vožnje sem že videl same nategune kajti izgledalo je kot da nam hočejo pokazati..... vodo.

Potem pa se je izkazalo da se teh tisoč otokov kar "splača" pogledati.

Zvečer smo bili že v Torontu. No, v kampu 150 km stran.

Toronto nas je vse po vrsti razočaral. Gneča, umazanija, ljudje nervozni, bejbe pa nadpovprečne za ameriške razmere (kar sem baje opazil samo jaz).

Za nameček smo se najprej znašli v ulici gejev in lezbik. Imajo ogromno in dolgo ulico.

Hoteli smo do stolpa CN. Najvišjega na svetu.

Vprašamo kako daleč je do stolpa. Odgovor: pol ure hoda. Po pol ure spet vprašamo in dobimo enak odgovor. Ko smo še tretjič dobili takšen odgovor, sem se obrnil. Ostali so rinili naprej.

Komaj sem pri 40 prisopihal do kamperja mi že zabrni mobi: "ali gremo s taksijem ali nas prideš iskati? Ne gremo na stolp, ker je vrrrrrstaaaaa."

Že šibam.


Predno z veseljem zapustimo Toronto poiščemo še neko pisarno, kjer se plačuje kazen za nepravilno parkiranje.

Mi se ji izognemo zaradi procesnih napak - nimamo pojma kakšnih, ker pri Oblakovih jih ni bilo.

Zvečer smo spet v Koa kampu pri Niagari.

S strahom pred ponovno gnečo in vrstami se znajdemo na praznem parkingu. Ni nam všeč, premaknemo se na naslednjega, kakšen km stran. Ampak brez uspeha. Še vedno je prazen.


Skratka Niagarske slapove si lahko človek, vsaj s kanadske strani, ogleda brez gneče.

Kdor pa si želiš malo vrste si lahko, kot ata Oblak in Teja, ogledaš slapove od blizu (ampak šprica dovolj že na vrhu).

Na meji z USA je bila kar gužva ampak gre hitro. Izstop iz Kanade je precej hitrejši kot vstop.

Spet pristanemo v Koa, ki je na zemljevidu izgledal nekje ob vodi, bil pa je med avtocestami. Kaj za hudiča ljudje delajo v takšnem kampu, ker kar nekaj jih je bilo očitno nastanjenih za dlje časa.

Zjutraj smo se razdelili. Otroci in varuška Bojan so odšli v nek šlampast vodni park.

Midva z Mojco pa k zdravniku v bližnje mesto Erie pri Clevelandu. Kako bodo porihtali teroriste, če ne znajo mrčesa.

Tudi če ne bi znal besede angleško bi zdravnico zastopil, ko je opisovala najine noge: ou, au, vau, .. in napisala je konjske antibiotike in za pregled zaračunala par centov manj kot 200 USD. Hvala Coris.

Od meje do Clevelanda so ženske sanjale o šopingu. Nekajkrat smo ustavili pa so vedno žalostno ugotovile, da je to slabše kot v socializmu.

Nazadnje smo le našli pravi "punkt". Nimam pojma kaj so kupile, če sploh kaj, vem pa, da se je nekomu smejalo. Imeli so tudi jabuk štacuno.

Pa tudi mami ni zaostajala pri raziskovanju nove igrače.

Ostali so se zabavali po svoje.

Tole je baje "A".

Na celi poti so me peljali samo v en muzej (zelo pohvalno). Fordov.

Starine so ji kar všeč.



Po ogledu muzeja smo potrebovali še zadnje kose ameriške hrane.

Medtem ko so nakupovale, sva si z Bojanom ogledala eno od mnogih kupoprodajnih oz. družabnih razstav starodobnikov, ki so kar na parkingih pred recimo trgovinami.

Zadnja postaja je bil Chicago.

Meni se ni več ljubilo sedeti na kakšnem sightseeingu. Zato sem čuval kamperje in debatiral s Poljakom, ki je že 30 let v USA in se mu sanja ne kako je sedaj v domovini.

Očitno se mu v USA ne godi dosti bolje kot bi se mu doma.

In kaže, da je Lincoln še živ.

Nazadnje sem le ugotovil zakaj alkohola v USA ne prodajajo vsevprek kot v EU.

In potem se je vlilo. Napovedovali so močne padavine. Da nam ne bi bilo žal, da odhajamo. Pa nazadnje ni bilo hudega.

Zjutraj je prenehalo, da je Bojan lahko očistil avtomobila predno sem se do konca zbudil. Pa je tipa pri prevzemu avta zanimalo le ali je kaj udarjen in ali so vse posode prazne.

Taksista, ki sta nas odpeljala na letališče bi bila tudi po naši reformi že zdavnaj v penziji. Taksist niti slučajno ni bil zmožen dvigniti kovčka. Bravo Amerika.

Je utrujena ali žalostna, ker že odhajamo? Najbrž oboje.

Čakalo nas je 4 ure posedanja na letališču.

Po čekiranju sva odšla z Bojanom na pivo in ob šanku debelo gledala. Osebni dokument prosim, je zahtevala natakarica. Najbrž izgledava zelo mlado.

Let nazaj je bil precej boljši.

Tja smo leteli s 767, nazaj je bil 777. Razlika je bistvena. Udobni sedeži z dovolj prostora za noge in na srečo je bil avion na pol prazen, da smo se presedali po mili volji.

Večino leta smo prespali - takoj ko so nehali težiti s hrano.

V dobrih sedmih urah smo pristali v Amsterdamu.

Tam pa je sledil šprint na dolge proge. Nam je uspelo, kovčkom pa na srečo ne. Je bolj udobno, če ti jih čez dva dni dostavijo domov.

Na Brniku smo pristali točno opoldne, se vsedli v taksi in naravnost na čevape.

Potepanje je bilo uspešno in prijetno. Če ne bi bilo vmes zoprnih avionov bi dejal, da bomo še šli. Tako pa bom to zanesljivo izjavil čez par let.