20.7. do 14.8.2007

Za normalne je sinonim za poletje morje, sonce .... Za ostale pa je lahko tudi sever. Navadno imam "rajze fiber" že par dni pred odhodom in že vsaj pol ure prej sedim za volanom in hupam (tako trdi Mojca): a bosta še letos gotovi?" Tokrat se mi ni mudilo. "Gremo pred odhodom še nekaj pojesti, da ne bomo stali že v Medvodah in kuhali večerjo. Recimo na pico v Portal". Tam sem potem seveda naročil čevapčiče. Mogoče ju premami balkansko vzdušje. Pa ju ni. Sicer pa bi nas verjetno debelo gledali, če bi se prikotalili v Grčijo s polnim kamperjem kap, rokavic, dolgih gat .... V Ljubljani je bilo zadnjih 14 dni pred odhodom tudi do 38 in tako je bila pot na sever nekoliko lažja.

20.7. smo torej po Mojčini službi zapakirali še nekaj kosov (ne)potrebne prtljage, nabavili pozabljene stvari v Mercatorju in ob 19.30 štartali na cca 9000 km dolgo turo.

Ob enih ponoči ustavimo na črpalki, da si malo pretegnemo noge.

Mojca se začne upirati nadaljni vožnji: saj smo že zaspani, vreme je obupno..... Tako naredimo klasično napako. Zaspimo na črpalki nad Munchenom, tako obljudeni, da nihče ni pozoren na nikogar, ki malo dlje odpira kamper.

Oropajo nas, kar opazimo šele naslednji dan. Ostanemo brez notesnika, nekaj orodja in cca 100 eurov.

Nič kaj zadovoljni z začetkom nadaljujemo pot proti Rostocku. Vmes se srečamo z ''Juriji'' in okrog 17h smo na cilju. Čakamo na trajekt Tom Sawyer, ki odpljuje ob 23. Tako imamo še precej časa za ogled Rostocka.

Trajekt je bila druga napaka v dveh dneh.

O kakšnem camping on board kot je trdil Jurij ni bilo govora. Ko kakšno uro posedamo na neudobnih stolih ladijskega salona in se sami sebi že močno smilimo ob misli, da bo tako še nadaljnih 6 ur, Zvržinčki oznanimo, da gremo v kabino.

Vzamemo kabino za 2 za 94 eurov. Imeli so le še dve. Drugo vzame seveda Jurij. Že dolgo nisem bil tako vesel postelje. Seveda nisem bil edini.

Ob 6h pristanemo na Švedskem v Trelleborgu. Švedsko sem si predstavljal drugače. Vsaj prvi vtisi so bili zelo balkanski. Ne duha ne sluha o redu in čistoči. Smeti okrog kamperja namreč niso naše.

Na poti proti Stockholmu se ustavimo na nekaj turističnih info centrih a je prvi "delujoč" šele v Jonkopingu.

Naslednja postaja je mesto sladkornih palčk Granna.

Tu imajo za kamperje dobro poskrbljeno. Natočimo vodo, izpraznimo, kosimo in si ogledamo mesto.

Takole na ulici pokažejo izdelovanje sladkornih palčk.

Siti, izpraznjeni in napolnjeni nadaljujemo pot proti Stockholmu.

Seveda ne izpustimo "Gota kanala". Zanimiva zadeva. Gre za kanal, bljižnico za barke do jezera Roxen. Barke počasi spuščajo navzdol do jezera.




Proti večeru končno prilezemo do Stockholma pred katerim naletimo na precejšnjo gnečo zato se do PZAja pripeljemo po lokalnih cestah.

PZA je poln zato prvo noč prespimo pred njim na parkingu kar pa razpoloženja ne pokvari.


Zjutraj se premaknemo na že precej izpraznjen PZA in se odpravimo v mesto.

Lije kot iz škafa. Piha nič manj.

Obiščemo Vassa muzej, nordijski muzej in se pogrejemo in posušimo na ogledu mesta z ladjo.

Do kamperja pridemo okrog 18. ure. Samo, ki je zaradi metal rocka startal šele v nedeljo, napove prihod za 23.20. Napoved je bila točna. Dočakal ga je celo že na pol speči Jurij.

Zjutraj zapustimo Stockholm.

Z dvema postankoma za kosilo in enkrat za Ikeo vozimo ves dan. Vožnja po Švedski ni naporna. V glavnem sama ravnina, prometa je malo.

Zvečer ustavimo v kraju Naske. Tu nam prvič ukradejo temo. V miru prespimo.


Juriju se mudi, odhod napove za 10.30, ko ostali, utrujeni od čakanja na temo še spimo. Zato oddide sam proti božičkovi deželi kamor Zvržinčkovi, ki v božička tako nikoli nismo verjeli, ne gremo.

S Podlipci nadaljujemo proti severu. Obenem prepričujemo gorenjske prijatelje naj se vendar premislijo in potegnejo z nami do Nordkappa. Pa se ne dajo. "Gremo direktno na Lofotske otoke, kjer se bomo dnevno pomikali po 100 km in uživali na rajskih plažah."

Po celodnevni vožnji, preden naj bi se ločili, jih "namamimo" na še eno skupno noč in jih zvečer ob treznem pogovoru končno uspemo pregovoriti. Strinjala se je tudi mularija.

Sledila je dolga vožnja na Nordkapp.

Vmes precej slučajno srečamo "Jurije".

Na Nordkapp pridemo nekaj po 22. uri. Vmes smo imeli še nekaj težav z nafto.

Samo rad tanka zadnji hip. Tokrat je bil ta zadnji hip skoraj prepozen. Zadnja črpalka je bila samo na kartice. Ostali so imeli kartice pa niso vedeli pin kode, jaz pa sem vedel pin kodo a sem imel kartice že preklicane.

Nazadnje nam je nafto s svojo kartico plačal prijazen finec (mi smo mu seveda dali gotovino), ki se je potem hotel še slikati z norimi slovenci brez uporabnih kartic.

No najbrž mu je bila všeč flaša....... katero smo na koncu poti kar malo pogrešali.

Punce so pele in turisti so namesto sončnega zahoda slikali pevke iz eksotične države na sončni strani Alp. Seveda jih tudi ni težko nagovoriti, da naredijo že tradicionalno lastovko.



Noč oz. dan, človek izgubi občutek, je bil(a) dolg(a). Sploh za nekatere. Takole smo začeli.



Nadaljevale so v glavnem samo mačke in otroci. Petra je zjutraj prijavila, da je bila nadvse vesela, ko je ob treh ponoči prišla v kamper pa mamice še ni bilo oz. je smrčal samo oči.

Po naporni noči že bolj popoldan zapustimo Nordkapp in se zvečer ustavimo v Alti. Še prej pogledamo Hermafest in nikakor ne ugotovimo zakaj je bil OBju tako všeč. Res pa je, da so si v glavnem ogledali le suvenir shop - sam sem obsedel za volanom in jih imel stalno na očeh - ogled pa tak.

V Alti imajo seveda spet neko atrakcijo. Tokrat jim je vrtec poslikal kamne in razglasili so, da so to slike iz ne vem katere kamene dobe. Ogled teh poslikav seveda računajo. Ampak ne balkancem. Nori norvežani si niti predstavljajo ne, da bi si vse to nekdo lahko ogledal izven delavnega časa - na tabli vendar piše, da za ogled potrebuješ veljavno nalepko. V Alti smo tudi prespali.

Zjutraj smo se končno odpravili proti jugu. Najprej do Tromsa in muzeja Polaria.

To je bil eden redkih muzejev, ki sem jih pogledal. Ampak muzej ni nič posebnega. Glavno atrakcijo muzeja lahko vidiš tudi v vsakem malo boljšem živalskem vrtu, film o polarnih krajih, ki je še najboljši del muzeja pa na discoveryju.

Jurij ostane v Tromsu, s Samotom greva cca 60 km naprej, kjer najdeva prijeten miren parking ob morju. Tisti v Tromsu nama ni bil všeč.

Ravno ko se odpravljamo pripelje mimo Jurij. Vsi skupaj nadaljujemo pot proti Narviku. Vmes Jurij želi videti živalski vrt. Na srečo je bil od glavne poti oddaljen le kakšen km. Na srečo zato, ker smo si ogledali le vhod v živalski vrt. Na lepem nihče več ni imel želje po ogledu. Sistema sicer ne razumem ampak ...... se ne sekiram preveč.

Tu se spet ločimo. Jurij hoče na vsak način v Narvik na gondolo. Ostali "pičimo" v smeri Lofotov oz. prej še rahlo više, kjer se da z neko ladjico na ogled kitov. Začuda je Jurij že pred nami na cilju. Gondola v Narviku namreč ni delovala. Spet meni nejasna želja po ogledovanju blagajne. Že po pol ure nadaljujemo proti jugu, kjer se sparkiramo na res lepi plaži.



Manjka samo malo vročine kljub temu, da sonce zaide le za dobro uro. S Samotom sva v družbi rojev komarjev vztarajala do druge ure in vmes naredila kakšnih 100 slik vzhoda, zahoda ......, ki jih seveda ne bom nikdar več ogledoval.

Naslednji dan imamo pozno popoldan plaže dovolj. Premaknemo se dobrih 100 km in ustavimo nekje bogu izza hrbta. Takole lahko izgleda mavrica ob 11h ponoči.

Po deževni noči se zjutraj končno odpravimo na sanjske Lofote. V prvem večjem mestu Juriji in Podlipci rešijo problem mestne abstinence Zvrzinčki nadaljujemo do mesta na pilotih Henningsvaer, kjer pokosimo. Ostali so hitro za nami. Očitno abstinenčna kriza ni bila huda.

Henningsvaer je mesto z nekaj ulicami, nekaj jahtami in seveda turističnim čolnom s katerim najbrž eno uro krožijo okrog vseh treh ulic in računajo za šestnajt. No mi smo jih kar lastnonožno obhodili.

Juriji ostanejo še v mestu. Ostali se zapeljemo do Vikinškega muzeja. Ker je že večer je muzej zaprt. Zjutraj se zbudimo v dežju. Vreme postaja vedno bolj zoprno. A to moti le nas, domačini brez slabe vesti nosijo po dežju dojenčke brez kape, dežnika ....

Do ''vikingov'' se mi je zdelo, da delajo Norveški veliko krivico. Prav v ničemer namreč ne zaostaja za tako opevanimi Lofoti. Turistične ovce blejajo kar pač piše v prospektih. In v vseh prospektih piše, da so Lofoti najlepši del Norveške. Če jutri ne najdemo ''prihajajočega'' vzdušja tako opevanih Lofotov bomo hitro spet na celini.

Na Lofotih se jesen očitno prične že avgusta. Že ponoči je začelo deževati in zjutraj je bilo 11 stopinj. Počasi smo se pomikali proti mestu z baje najkrajšim imenom na svetu, A. Zame samo še ena od svetovnih bedarij. Mesto je lahko znano zaradi marsičesa, a da je zaradi najkrajšega imena ......... in najbolj zanimivo je, da je relativno blizu še eno mesto z enako kratkim imenom in se začne na enako črko le da ne slovi kot soimenjak na koncu Lofotov.

Tam naj bi tudi padla odločitev kam oz. kako naprej. Prodajalka v trgovini je povedala, da za jutri ne ve ampak da vikend bo pa lep. OK. Počakajmo še na vikend. Pa nismo imeli potrpljenja. Juriju se je na vsak način šlo na celino. Namesto nas so odločali centimetri. Če pridemo na trajekt pod 6m gremo, če ne pa ne. Če bi vsaj malo verjel prodajlkini vremenski napovedi me seveda ta trajekt ne bi videl. Tako pa ........ sledim konvoju. Nekaj čez 22. uro smo zapeljali na trajekt in po burni vožnji, polni bruhajočih, okrog pol dveh pristali v Bodnu. Še nekaj 10 km in padli smo v postelje pri svetovno znanih vrtincih. (besedo svetovno bom od tu dalje izpuščal, ker je tu poleg cen vse svetovno). Zaradi menjave plime in oseke se morje spremeni v skoraj deročo reko in na tem delu nastajajo vrtinci. Baje naj bi dosegli do nekaj metrov globine in do 10m širine. Ob našem obisku žal niso niti enega. Res pa še vedno spada v kategorijo do 10m.

Po kosilu smo jo mahnili do ledenika Svartisen. Za večerni ogled nam je zmanjkalo časa oz. je bila lakota prehuda. Končno smo spet ujeli nekaj sončnih žarkov, ko pa se je sonce skrilo se nas je tudi večina poskrila po kamperjih.

Zjutraj, ob 8.00 naj bi odpeljala ladjica do ledenika. Norvežani se seveda na turiste ne ozirajo. Če imaš nafto ..... ja le kdo potlej potrebuje tečne turiste? Zato smo malo tekli, da smo ujeli predčasni odhod. Sam bi bil zadovoljen že s pogledom na ledenik kar z ladjice. Pa sem se vseeno sprehodil do jezera, (morda morja - le kdo bi v tej vodni deželi vedel ali gre za morje ali jezero) v katerega seže ledenik. Z Mojco nama je bilo to dovolj, ostali so ga tekli tudi pošlatati. Vreme je bilo kljub lepi napovedi še vedno oblačno, tu in tam precej vetrovno in vmes je padla kakšna kaplja dežja.



Po vrnitvi je Jurij odšel naprej ostali pa nazaj. Cca 15 km nazaj smo izpustili neke slapove, jezero...., ki so jih "Juriji" odkrili prejšnji dan.

Nato je sledila vožnja do večera. Malo po 23. uri smo ustavili na prijetnem počivališču in sladko zasmrčali.

Okrog 10h smo bili vsi pokonci. Spet je sledila dolga vožnja do Trondheima. Seveda z vmesnimi postanki. Zame se Norveška tu konča oz. od spodaj proti severu začne. V Trondheimu prvič naletiš na kopico semaforjev, promet je spet gost.

Jurij nam je iz Trondheima poslal koordinate kjer naj bi spali. Ugotovimo, da so to OBjeve. Ko se mu pridružimo se on .......... odpelje v mesto iskati boljši parking, mi pa vmes zaužijemo zasluženo večerjo. Ko se nabašemo gremo še mi do mesta.

Okrog 22. ure zapustimo Trondheim. Juriji ostanejo. Baje so odšli še na koncert nam neznanega ansambla, ki pa je prodal menda xy tisoč cd-jev.

Po kakšnih 150 km parkiramo. Precej ob cesti, a smo vsi zadovoljni. Mularija je spet prišla do taroka, starci pa zunaj meditiramo. Po drugi buteljki naženemo otroke v postelje. Seveda zasmrčimo tudi ta zreli. Zjutraj je vreme še vedno stabilno. Oblačno, tu pa tam rahlo pada, včasih veter kamper kar malo prestavi. Pred troli si pogledamo eno na pol žago, na pol mlin, naberemo borovnice........in prespimo na robu mesta Andalsnes.



Dežela trolov prihajamo. Le kdo si je izmislil trole? Po precej zaviti cesti prisopihamo v to deželo trotov. Najprej vsi tečemo pogledati, kje smo vijugali. Mojci je ta cesta kravžljala živčke. Ni pa vedela kaj jo čaka v naslednjih urah. Nato napadejo suvenir štacune - že miljontič.



Naslednja postaja: slavni fjord Geiranger.

Seveda si to, za nekatere svetovno čudo, ogledamo z ladjo.

Zraven poslušamo pravljice o slapovih 7 sester, o obilici kmetov, v resnici najbrž kriminalcev ali vsaj ljudi, ki niso bili v najboljših odnosih z davkarijo in ki so imeli privezane otroke, da niso zgrmeli po pobočju ......

Fjord je lep ampak poslušanje takih traparij ........

Po 1,5 urnem ogledu se odločimo za še eno adrenalinsko cesto.

Mojca ponovno ne verjame očem. Samo norci se baje vozijo s kamperji po takih cestah. Malo se pomiri ko vidi, da avtobusarji tudi. Zapeljali smo se na razgledno točko Dalsnibba.

Na vrhu je priznala, da se je splačalo - v isti sapi pa vprašala: kako bomo pa dol prišli?



Po uspelem spustu smo kaj hitro parkirali. Mojca je nujno potrebovala šilce za živce. Postanek izkoristimo za kosilo. Seveda je že davno kuhano, ko obeh najmlajših še ni.

Ampak smo že navajeni, da ju čakamo, iščemo, kličemo ......

Pozno zvečer prispemo v Lillehammer. Samo pravi: a ne kako se spoznam v tem mestu? Če se ne bi bi verjetno zapeljal še tistih nekaj metrov in bi bili prvi, ki bi se spustili s kamperjem po skakalnici in za povrh še sredi noči. Tu ima namreč noč spet svojo moč.

Zjutraj se le prepeljemo na spodnje parkirišče, kjer je prespal Jurij.



Jurij nam spet pobegne naprej. Počasi se odpravimo proti Oslu. Nekje najdemo primeren prostor za malo martinčkanja in kosilo.

Popoldan smo že v Oslu. Najprej se zapeljemo na Holmenkolm.....

in nato obiščemo Jurija na edinem PZA v Oslu. Ugotovimo, da je precej daleč od centra mesta. Večina bi pa rada še malo "prošetala". Tako parkiramo pri parku Vigeland, kjer tudi prespimo.

Z veseljem se javim za stražarja kamperjev. Vsi ostali oddidejo v "lajf". Da se izgubijo s Samotom na čelu res ne bi pričakoval. Precej utrujeni so prišli medtem ko sem sam že iskal številko policije, da izvedemo eno helikoptersko iskanje.

Zjutraj se po ogledu Vigeland parka in Kon-tiki muzeja spet spoprimemo z Oslovskim prometnim sistemom.

V mestu je več t.i. ringov. Prestop iz enega v drugega pomeni: plačaj. Na srečo imajo nekakšen elektronski sistem brez zapornic, neprilagojen bakanskemu razmišljanju. Tako sva se balkanca vozila brez plačila. Sicer so naju vsakič slikali ampak kamere sta se tako lepo nasmihali, da nam mogoče spregledajo.

Norveški del poti zaključimo v simpatičnem, starem mestu, bivšem vojaškem oporišču Fredrikstadt. T

u zapravimo še zadnje krone za odlične torte.

Kam naj gremo spat nam je svetoval Per.

Kljub koordinatam smo malo lutali in nekajkrat sem bil prepričan, da bo kakšnemu skandinavcu odprlo pisker. Ker če piše privat se nimaš kaj po takšni cesti voziti. Nazadnje smo le našli Perov kanal.



Zgodaj popoldan naslednjega dne imamo posedanja dovolj. Samo predlaga malo raziskovanja. Vozimo se po vasicah bogu za hrbtom, no tudi čez Goteborg, ki je malo večja "vasica".

Ustavimo ob obali, cc 30 km pred mestom Ullared, ki je za navdušene "šopingarje" kot zame sanjska plaža. Tudi za ta šoping je kriv Per. Res pa je, da nas je opozoril naj skrijemo kreditne kartice.

Kar dobre tri ure smo zdržali. In nato štafeto predali Jurijem.

Sami pa smo jo mahnili proti Helsinkborgu oz. do rezidence kraljice Sofije. Dvorec mi je zvečer deloval kot kakšna igralnica. Da bi tu stanovali modrokrvni zemljani ne bi nikdar pomislil. Prespali smo torej skoraj na kraljevem dvorišču.

Zjutraj smo ugotovili, da imajo vrt zanemarjen. Da je rezidenca majhna in da bi težko tam nekdo živel. Torej jo imajo očitno za honorarni biznis.

Nič kaj navdušeni nad dvorcem se počasi odpravimo proti Kopenhagnu.



Nekaj metrov od parkinga plešejo tango - na ulici. Kako neverjetno zanimivo. Ampak samo na Danskem. V Ljubljani ni zanimivo. Tam vendar nismo turisti in tangerjev še nikoli nisem slikal, na Danskem pa za cel album.



Sprehodimo se po glavni ulici ala majhna Barcelonska Rambla.

Nato nekaj iz Kopenhagna pokosimo. Malo dežuje, malo lije in včasih celo preneha.

Okrog 22. ure pridemo do trajekta in po kakšni uri pristanemo v Nemčiji. Trajektov je za nekaj časa dovolj.

Prespimo pri trgovini za skandinavce. Zjutraj nadaljujemo spet po lokalnih cestah in sredi nekega mesta (skleroza) Jane iz navigacije prijavi: zapeljite na trajekt. In punca se ni hecala.

Zvečer smo v Berlinu. Poiščemo parking, povečerjamo in se odpeljemo, no bi se, če ne bi spet iskali že vemo koga. Ko se prikažeta se zapeljemo do Brandenburških vrat in 500m stran najdemo parking, ki je ponoči zastonj in še varovan. Ker večini večerni ogled ni zadoščal se odpravijo še na jutranje oglede. Zjutraj Mojca vstane prva in se prva tudi vrne.



Podlipčke srečamo ko se mi že peljemo ven iz Berlina, proti Potsdamu. Tam naj bi imeli spet dva zanimiva gradova. Žal sta bila oba zaprta. Tako smo samo počakali na prjatle. Skupaj se potem zapeljemo do Lutrovega mesta.



Ker ima Samo v Nurnbergu znanko jo gremo seveda obiskati. Pa še miren parking ima je prijavil gorenjc. Nazadnje sem tako pametno parkiral, da smo celo noč skoraj stali in za povrh smo bili zraven neke mednarodne železniške proge.

No vsaj prijateljica je bila simpatična. Najbrž že dolgo, če sploh kdaj, ni imela tako številnega obiska sredi noči.

Zjutraj je gorenjska mularija hotela domov. Mi smo se še nekaj obotavljali ampak bi bilo umetno podaljševanje dopusta. Bomo pač dan pred načrtovanim doma.

Ustavili in nabasali smo se še v Radovljici, v Grajski gostilni. Še ena skupinska za slovo. Se vidimo čez tri dni na morju.

Skandinavija mi je bila všeč. Posebej lepa je Norveška. Predvsem severno od Trondheima - južno je že preveč ljudi, prometa .... Tudi lepote se naješ, če jo je preveč. Zato v skandinavijo ne grem več. Na vso srečo smo videli tudi tako željenega losa sicer bi Mojco gnalo že drugo leto spet nazaj. Če pa me kdaj spet prime skandinavija sem siguren, da se na Nordkapp da pripeljati z letalom. Pa z avtobusom na Lofote, morda še kakšnih 100 km niže in gremo spet na avion. Namesto 9.800 km se zapelješ le do Brnika, in namesto 26 dni je dovolj 10 dni. Sicer sem pa že na začetku napisal: Za normalne je sinonim za poletje morje, sonce .... Za ostale pa je lahko tudi sever.

P.S.: komaj čakam vikenda, da grem med normalne na morje!