24.7. do 15.8.2006

Iskanje sanjske plaže II. del (za nepoučene: I. del smo opravili v Turčiji)

Grčija je slej ko prej kraj dopustovanja vsakega kamperista. Mi smo se zanjo odločili že lani v Turčiji oziroma na poti iz Turčije preko Grčije.


Za spremembo smo se na pot podali v ponedeljek. Vikend je bil zato zelo dolg. Po drugi strani pa smo imeli končno časa na pretek - za pakiranje. V ponedeljek, 24. julija ob 12. uri smo na črpalki v Grosupljem že nestrpno čakali Samota in Frenka.

Podlipce smo dočakali, Frenk pa nas bo ujel na cesti - je imel še kup opravkov.



Ujel nas je nekaj km za HR mejo. Niso se mogle zadržati, da najmlajšega takoj ne napadejo. Vse najboljše Frenk.

Najbolj nervozen pa je bil seveda Gliša: "dolazi gosti .... treba nešto da se baci". V Beograd smo prispeli okrog 19. ure. In smo "krckali, nešto bacili", nazdravljali in na koncu je slavljenec od Gliše dobil celo torto.



Pomiti mu ni bilo treba. Vučko je namreč gostoljuben. Se zgleduje po gospodarju. Ker ni pomil je moral še malo animirati goste.



V torek okrog 11. ure smo zapustili Glišo. Čakala nas je kar dolga pot. Do kam točno bomo prišli ...... nam je bilo pravzaprav vseeno.

Proti večeru smo ustavili - cca 100 km od makedonsko-grške meje. Kraj z neugledno močvirnato plažo, tečnimi komarji ..... ampak za prespati dovolj dobro.

V sredo smo se premaknili na prvi Udijev "štelplac" (40,45873, 22,58608). Bogu za "leđima". Parkiraš povsem ob (že skoraj vročem) morju. Odklop. Odklop je trajal dva krasna dneva. Idealen prostor tudi za mladino, ki je kakšnih 500m stran imela na plaži privatnega DJ-ja - le kako se jim splača. Nikjer nikogar, tip pa vrti glasbo. Mladinci so tja zahajali tudi čez dan. Tudi sredi ničesar je treba v "lajf". That's life.



Takšen zaliv težko zapustiš. Sploh ga ne bi, če ne bi vedel, da je kje še lepše. Nad zalivom še natočimo rezervoarje in ..... gremo gledati skale.



Po dveh dneh lenarjenja smo baje rabili nekaj kulture. Prva kulturna postojanka je bil Delfi - no, vmes smo poiskali še neko menda zdravilno vodo - Thermopolis.

Okrog potoka smrdi po žveplu kot hudič in le Samo se je odločil za zdravljenje.

Ogrog 14. ure smo prispeli v Delfi. Razdelili smo se v tri tematske skupine. Prva je šla na "švicanje" med skale, druga na sladoled v mesto in tretja, najmanjša, je varovala kamperje in se hladila s pivom.

Zapleteno je že na vhodu. Ali je tole jonski ali korintski steber?



Kultura človeka utrudi. Treba se bo podpreti. Nekaj km za Delfi smo zato parkirali in pokosili, povečerjali ...... Prespali smo na plaži vasi Porto Germeno. Prav zanimivo. Nobenih težav s spanjem v državi kjer je prenočevanje na divje prepovedano. Grkov sploh ne moti. Policija se vozi mimo kot da nas ne vidi. Skratka povsem drugače kot pri naših sosedih. Morje pa je bilo tu vsaj 5 stopinj hladnejše in se z lahkoto ohladiš.



Popoldan odhod proti Atenam. Tokrat seveda v kamp. Naša in Podlipčeva ekipa (brez šoferjev) se je odpravila na nočni ogled Aten. Drugič bo potrebna kontrola.



V nedeljo smo vstali sredi noči. Da nam kdo pred nosom ne odnese akropole. V kampu žal dobiš napačne informacije o odpiralnem času. Če odštejem policaje smo bili pred akropolo sami. Takole sem obsedel tudi ko so šli ostali gledati skale. Sem vse to že videl in se v zadnjih 20tih letih sigurno niso spremenile.



Zanimiva zadeva tale prekop. Pa še v vrsti za ogled ni potrebno stati in začuda ogleda ne zaračunajo. In spet nekaj hribov in dolin pa smo pri naslednjih - skalah seveda. Tokrat Epidaurus.

Baje se sliši na vrh teatra če spodaj pade šivanka.

Naslednji cilj je bil končno spet plaža na kateri naj bi prespali. Jok brate, odpade. Medtem ko ostalim še ni bilo dosti ogledov smo mi parkirali ob morju in ko lezem iz vode me policaj prijazno obvesti: no camping. Prav sekirali se nismo. Z vrha je plaža izgledala lepo na licu mesta pa ..... smo videli že lepše.

In smo šli v lov za novo sanjsko plažo kjer bi lahko v miru prenočili. Samo in Frenk sta se izkazala. Goran pripelji do sem bomo kar tu prespali. Ko sem videl znak na spodnji sliki in zraven kamp sem seveda protestiral. Rad bi prespal v miru!



Ker sem začuda imel podporo lepših polovic sta se vdala. Gremo dalje. In se je splačalo.


Po zajtrku je padla odločitev. Gremo končno povsem na jug Peloponeza. Vmes še v prijetno ohlajenem supermarketu napolnimo hladilnike...


..... malo kasneje natočimo vodo......





in pripravljeni smo na sanjsko plažo.

Tam sta nas že pričakovala Jurij in Pero.


Končno spet odklop. Otroke smo videli le še na hranjenju.


Po dveh dneh je očitno postalo dolgočasno. Enim bolj drugim manj.



Na družabnem večeru je padla odločitev. Zjutraj gremo dalje.

Najprej v 100 m oddaljeno jamo. Nekakšna Postonjska jama kjer te prevažajo s čolnom.


Nato pa naravnost na jug srednjega prsta. Na novo sanjsko plažo.


Žal pa je bil sanjski le zaliv. Parking pa vse prej kot primeren za kakšno "roštiljado". Pero se je tu zato poslovil, ostali smo brez besed vedeli, da bomo tu le prespali. Še prej smo si privoščili ne pretirano sanjsko večerjo a zato z dokaj sanjsko ceno. Takole smo tekli v bližnjo taverno na koncu sveta.



Cilj naslednjega dneva je bil spet jug prsta - tokrat zahodnega. Ampak zastavljenega cilja nismo dosegli, ker smo vmes, v bližini kraja Skoutarijo, našli novo kandidatko za naj sanjsko plažo.




Na plaži smo bili praktično sami. Ampak hudič v obliki sanjske plaže nam ne da miru.

Naslednji dan okrog poldne spet "zakurblamo" in se preko obupnih hribov pripeljemo do Kalamate oz. Lidla. Vmes v manjšem kraju še napolnimo vodo.

Pozno popoldne končno pridemo do sanjske plaže. Tam pa nekateri debelo gledajo in so pripravljeni takoj naprej. Zvečer se je plaža že vsem zdela več kot sanjska.

Zjutraj pa spet od začetka. Ena hoče bele kamenčke, bližino mesta in prva vrsta ji je že povsem brez veze. Drugi hoče odbojko na plaži, tretji zlato uro ........ sam pa sem objavil, da se do naslednjega dne ne premaknem nikamor, ker mi plaža povsem ustreza. Sredi sezone, tik ob čistem morju, prazna plaža in za povrh še zastonj. Kaj bi hotel še več. Nazadnje se sprijaznijo in ........ nekateri povsem uživamo.

Najbolj je vesel Frenk, ki mu je uspelo vdreti v lasten avto, ker je ključ uspešno zaklenil vanj. Rezervnega je imel seveda na varnem - doma. Obenem je dokazal koristnost CBja oz. antene s katero je brez težav odklenil vrata.

Vendar več kot dve noči nismo zdržali. Žal. Od tu dalje se je ponovila turška zgodba iskanja plaže.

Prrva postaja je bila grad v Methoniju.

V Pilosu smo kosili, natočili vodo .....



Na kateri sanjski plaži je nastala spodnja slika se niti ne spominjam. Zaliv je res lep parking pa ..... gremo dalje.



Plaže so si na zahodni strani več ali manj enake. Tule je bil Frenk že povsem obupan.

Končno smo našli kolikor toliko miren WOMO - na plaži so označena mesta kamor želve odložijo jajca.



Čez most nazaj na celino. In nato čez hribe in doline po zelo lepi pokrajini a brez ustreznega dostopa do morja.



Cilj je bil otok Lefkada. Prispeli smo že ponoči. Zgodba pa se je spet ponovila.

Slikovita plaža se je sredi dopoldneva nabasala do zadnjega kotička.

Prizorišče sta prva zapustila Frenk in Jurij.

S Samotom sva kasneje kar nekajkrat "adrenalinsko zalutala".

Na srečo brez prask. Kljub obupnim grškim voznikom, ki se tudi pol metra "rikverc" prav težko prepeljejo in imajo občutek, da je kakšen clio širok vsaj 2 metra.

Parking nove plaže še vedno ni bil idealen, sama plaža pa lepa. In tu nas je končno ujel Gliša.







Drugi večer je začelo sumljivo pihati, ponoči se je ulilo. Zjutraj je bil "ur nebes". Naš plan smo zato za dan skrajšali. V dežju nimamo kaj početi pa naj bo še tako sanjska plaža.

Verjetno smo ušli tik pred zdajci. Že v lepem vremenu sploh nisem verjel, da lahko pridemo nazaj v takšen klanec.

V Lefkadi smo odšli po mestu, na kosilo ..... potem jo je zalilo. Prava poplava.

Takšno vreme je kot nalašč za vožnjo. Gremo torej do Meteor je bil soglasen sklep.

Žal smo prispeli tako pozno, da so bili vsi samostani že zaprti in je bilo zato policaju takoj jasno kam pes taco moli. Plava luč in "no parking" .... in drugič smo pristali v kampu.

Tam je Gliša demonstriral srbsko barantanje. Slovenci smo po desetih minutah "glihanja" uspešno prišli iz 100 EUR za vse kamperje na 100 EUR - Gliša v minuti na 80.

Zjutraj smo "zakurblali" prvi. Dogovor je bil, da takoj po budnici štartamo na vrh in potem tam opravimo procedure - umivanje, hranjenje .....

To se je izkazalo za dober plan, ker se parkingi polnijo bliskovito. Meteore so impozantne (ali je impozantna, kdo bi vedel). Spominjajo na turško Kapadokijo, ki pa vseeno pusti močnejši vtis.

Notranjost samostanov pa ..... ni tako mogočna - vsaj zame ne.

Samostan, ki smo si ga prvega ogledali je ......muzej. Pričakoval sem ogled ali vsaj simulacijo življenja v samostanu.

Pri naslednjem ogledu je bilo zato že precej "odpadnikov", ki smo ga ogledovali le od daleč.

Razočarani obiskovalci so pravilnost odločitve "lenuhov" le potrdili.

Iz Meteor smo se odpeljali brez Gliše. Sta odšla proti vzhodu, ostala ekipa proti Makedoniji.

V Ohrid smo prišli precej pozno. Parkirali smo na dvorišče nekakšne šole (200 denarjev za 4 kamperje). Nekateri so odšli na ogled mesta (beri v "šoping"), drugi preizkušati lokalno kulinariko .... ali pa se pustili intervjujati televiziji.


Iz Ohrida smo se odpravili okrog enajste ure. Prevoziti je bilo potrebno slabih 300 km preko Albanije do Ulcinja. Albanija je bila od kar pomnim zaprta, skrivnostna država. Še nekaj let nazaj si ne bi nikdar mislil, da bom nekoč tako nor, da bom rinil v Albanijo. Ampak časi se spreminjajo in človek je radoveden kako izgleda država, ki je bila desetletja nedostopna. Prevoziti 300 km ni ravno podvig. Če ti pa to uspe v devetih urah .... je pa že nekakšen rekord. Takoj po vstopu so ceste solidne, da ne rečem odlične. In Albanija izgleda povsem normalna država.

Kup bunkerjev predvsem ob meji te sicer spomni na bivšo zaprtost države - vse ostalo ni nič posebnega. Kot nekakšna Makedonija. Šele ko pripelješ v Tirano vidiš ...... komedijo. Promet se odvija brez pravil, v že tako norem prometu na krožnem križišču nazadnje srečaš kolesarja, ki se pelje v nasprotno smer ...... in vsem se zdi to povsem normalno.



Tirana in na sploh Albanija se mi zdi nekakšna mešanica med smetiščem in gradbiščem s pozameznimi oazami kjer lokalni bogatini naredijo "v nulo spedenane" gostilne z bazenom, otroškimi igrišči ....... Skratka prišli, videli in odšli. Za precej dolgo, ker je pot v Grčijo bistveno udobnejša in hitrejša preko Srbije.

Proti večeru smo končno prispeli v Ulcinj na kaj drugega kot mivko. Za nameček rdeča zastavica na plaži kar naj bi pomenilo "nema kupanja".... torej "samo malo šetnje".

Sicer pa se mi zdi, da je bilo večini že vseeno. V Ulcinju smo samo prespali. Lokalci so nas razveselili, da je vreme že nekaj dni zanič in da tudi napovedi niso obetavne.

V Črni gori je začelo padati in ob izlivu Neretve smo doživeli še hujši "ur nebes" kot v Lefkadi. Me je že imelo, da uslišim Mojco: "Daj ustavi. Ti si en norc sej nič ne vidiš".

Kakšnih 20 km pred Drvenikom se je na zahodu začelo nekaj svetlikati in v CB butnem: "v Drveniku bo jasno". In res je postajalo vse svetlejše.

Še sam sem bil začuden ko smo zvečer na nam že znanem parkingu ogledovali zvezde oz. se drugi dan nastavljali soncu.

Prespali smo dve noči.

Ko se zjutraj zbudim zagledam takole žalostno zamišljene obraze. Kaže da gre zares - 15. avgust je konec dopusta.

Čakala nas je samo še pot domov. Frenk se je pametno odločil za AC. S Samotom pa se rada voziva ob morju. Tokrat sva ga bolj malo videla. Južni del magistralke je popolnoma sesut - huje kot Tirana. Okrog 21. ure smo se kje drugje kot na Lomu poslovili.