21.7. do 15.8.2005

Zakaj me je že od nekdaj mikala Turčija ne vem. Ko pa sem poslušal kako je dežela ne samo zanimiva ampak tudi med najvarnejšimi, odločitev ni bila težka. Še posebej, ker so se za potep po Turčiji ogrevali tudi prjatli. Po dolgem usklajevanju terminov smo ostali samo Podlipčki in Zvržinčki. Zadnji hip so se odločili še Dolenci. Odšli bodo dan za nami, počakali jih bomo v Beogradu. 21. julija smo jo okrog 15. ure ucvrli. Via Beograd, kjer nas je pričakoval Goran "tako zvani" Gliša.

Če odštejem nalivanje nafte smo se do Beograda ustavili samo enkrat. No, odšteti je potrebno tudi čakanje na mejah. Na slovensko-hrvaški so "mutili" Slovenci, na hrvaško-srbski pa Hrvatje. Na slednji smo 200m razdaljo prevozili v 40 minutah. Raje ne pomislim, da bi bila kolona dolga nekaj kilometrov. V takšnem primeru se raje odpravite proti Tovarniku oz. srbskemu Šidu - baje se na tem prehodu ne čaka. BAJE.

21. julij 05 V Beograd smo prišli ob 23. uri. Že rahlo naveličani vožnje. Ampak smo se hitro sprostili. Za mesec julij je bilo še vedno hladno. Le kje je tista napovedovana tropska vročina. Precej pozno v noč smo klepetali - naslednji dan nam končno ne bo treba zgodaj pokonci.



22. julij 05

Takole je naslednji dan Gliša postrojil "slovenačko moštvo". Ker imamo v planu obiskati Beograd v letošnjem novembru, smo tokrat naredili le "expresni" ogled. Nabasali smo se v Glišin kamper-avtobus in se zapeljali po Beogradu.



Punce so sicer hotele malo v šoping ampak se je ekspresni ogled rahlo raztegnil in ker je bil zvečer planiran ogled mesta z ladjo, je časa za šoping zmanjkalo. Za 5 EUR te ladjica pelje ob Beogradu. Ogled traja uro in pol. Puncam je bilo blazno všeč. Zabavali sta se že pred odhodom. Šele kasneje sem zvedel, da zaradi proteze sosednje, najbrž Izraelke.



23. julij 05

Zvečer smo malo SMSjali z Igorjem. Pričakali smo ga šele okrog pol dveh. Utrujeni smo bili eni in drugi. Zato nismo prav veliko klepetali.



In je tudi bil. Zjutraj smo se v dežju poslovili od Alme in Gliše.

Adijo in hvala za gostoljubje - upamo, da se kmalu spet vidimo.


Vožnja do Niša ni problematična. Potem pa postane počasi slaba.

Posebej zoprni so tuneli. Srečanje s šleparjem je mala avantura. Tuneli so .... če bi bili makadamski bi bili v redu - tako pa so kot bi jih "počesali" z granato. Ne zapelji vanje z več kot 30 km/h - mi smo imeli srečo, ker smo peljali za šleperjem, ki je cesto poznal na pamet.


Srbsko-bolgarsko mejo smo prepeljali brez težav. Nobene posebne gneče a v vsakem primeru je treba čakati. Če ne drugega zmanjka papirja v enem od predpotopnih tiskalnikov. Na srečo je papirmajster sposoben fant, ki to opravi vsaj v 15 minutah. No, 20 gor ali dol. Bolgarija me je presenetila. Nikjer kakšnih cestnih gusarjev, mafijcev ..... ceste pogosto boljše od naših, bajte pa ....... ne bi zamenjal za naše. Vse skupaj deluje še zelo socialistično.

Bolgarsko-turška meja je komedija posebne sorte. Na srečo kakšne grozne gneče ni in Bolgari te hitro spustijo.

Turki pa ..... 7 kontrol. Sploh ne veš več kdo kaj kontrolira. Tudi če pridete na prazno mejo najbrž ne morete biti gotovi prej kot v 45 minutah.

Po prestopu bolgarske meje pa OBVEZNO tankajte. Nafta je v primarjavi s turško več kot pol cenejša. Predložiti pa je treba prometno, ker velja cena le za tujce.

Prvi turški cilj je bilo mesto Edirna. Bivša prestolnica Turčije. Ko smo se zvečer peljali skozi mesto nas je povsem očaralo. Zelo urejeno, polno vrtov, vodometov .......

Parking na katerem smo prespali je bil sicer na pol gradbišče ampak nihče ni "težil" in noč smo prespali v miru.

24.julij 05

Zjutraj smo jo seveda mahnili v mesto. Ker v nedeljo banke in menjalnice niso odprte napademo bankomat. Da vidimo če to čudo res da denar, ko mu v drobovje porineš slovensko kartico. S skupnimi močmi uspemo.

Sledi sprehod po mestu, moški obiščemo mošejo, ženske jezne ostanejo zunaj, ker si niso nabavile rut...... kasneje jih brez rut le spustijo v trgovino, da nabavijo nujne potrebščine za preživetje dneva.

Na poti proti Istanbulu sem postal sredi dneva tako zaspan, da je morala Mojca prvič odkar imamo nov kamper (skoraj tri leta) za volan. Jaz pa naj bi v alkovnu spal.

Malo sem res dremal ampak tudi v ostalih dveh kamperjih se je posadka zamenjala in punce so kazale Turkom kako potegnejo današnji kamperji. Pa tudi kako zavirajo. Zakaj hudiča nimajo na alkovnu varnostnih pasov?

Približno 20 km pred centrom Istanbula smo parkirali v kampu Ata"nekaj". Ime ni pomembno, ker so najbrž vsi kampi v tem delu enaki - nisem pa siguren, da v vseh teče slana voda iz pip.

Potem smo začeli barantati. Ponudili so nam prevoz v center z minibusem za 100 lir. Nazadnje je človek popustil na 63 lir ampak je kasneje povedal, da za ta denar ne bo bus ampak dva osebna avta. Eden baje večji, kjer se nas bo peljalo 6, drugi manjši za 5 oseb (obakrat šofer ni vštet).

Avtomobila sta bila seveda povsem enaka.


25. julij 05

Zadaj je zadeva izgledala kot škatla smejočih se sardin ...... ki jo je povozil traktor. Taksisti so nas seveda pustili skoraj pred bazarjem. Za moje pojme pred "zgubo časa". Miljon trgovin z v glavnem isto kramo. Vmes pa letajo rusi s parfumi. Tečni kot muhe.



V tejle štacunci sta skoraj postavili bivak. Zunaj pa smo "švicali", se nervozno prestoplali in navijali naj za boga že kupita ali ne kupita samo, da se premaknemo.

Nazadnje nas je v štacuni stalo kar nekaj. Je bila noter klima in če bi bilo treba bi tudi sam poskušal "trebušne" obleke. Žal pa sem to ugotovil prepozno. Sta že kupili.


Kar precej časa smo lutali po bazarju. Prav prileglo se je vsesti na vrt in naročiti kebab. Kakšna sreča! Naleteli smo na tipa, ki ima najboljši kebab v celi Turčiji. Če bi ga iskali ga gotovo ne bi našli. Ali pa bi ga morda našli že pri sosedu.


Je pa kebab mojster lahko tudi foto mojster.

Seveda smo med bazarjem in kebabom imeli še kup opravkov. Pete čevljev so fuč predno najdeš mošeje, ki jih je nujno treba videti.

Kdor ni ljubitelj muzejev naj pride v Istanbul tako kot mi - v ponedeljek. So vsi muzeji zaprti. Razen mošej seveda. Te so pa zelo primerne za počivanje.

26. julij 05

V Istanbulu smo po prvotnem planu nameravali ostati nekaj dni. Vendar nam gneča ni ravno najljubša.

Sklep je bil: gremo v Burso.

Turški promet ni takšen kot sem predvideval. Je prav prijetno, urejeno zmeden. Menjava pasov v takšni gužvi ne predstavlja nobenega problema.

Malo pred Burso zapeljemo proti morju - zagledamo Turški Rimini. Glasba na plaži na ful, ljudi veliko, narejene imajo strehe za senco in imajo umazano morje. Namesto v vodi, smo zato sedeli v senci. Turki so res odprti in prijazni. Recimo kar na plaži začno naše dame poučevati trebušni ples. Na tej plaži smo tudi prespali. Ob bučni glasbi pozno v noč. Nekaj ljudi je sedelo na obeh terasah levo in desno, na vsaki druga bučna glasba.



27. julij 05

Do Burse ni bilo več daleč. Parkiramo in tečemo ..... kam drugam kot v mošejo. Ta mi je med vsemi najbolj simpatična. Puncam je bila še bolj simpatična trgovina - niso pa bile simpatične cene.



Še malo smo se sprehodili po Bursi nato pa smer Ankara.

Proti večeru začnemo iskati primeren prostor za spanje. Ker nam obcestni parkingi (kolikor jih sploh je) ne ustrezajo jo mahnemo kar na slepo z glavne ceste. Končamo v prijetnem mestecu Mihaličik na 1500 m višine. Precej pozno zapeljemo pred neke vrste šolo. Kasneje izvemo, da je "goverment building"?? V hipu je okrog nas gruča otrok, potem pride še uslužbenec iz goverment buildinga, pa najbrž njegov foter, sin in šef policije. Slednji nam pove, da je uredil, da lahko spimo brez težav. Damo mu majčko Dnevnika in tip se odpelje s plavo lučjo - pravzaprav ga odpelje šofer z Dacio, šef sedi zadaj. Nekaj minut kasneje se vrne s škatlo čaja (ker nismo hoteli k njemu na čaj, kar baje ni bilo ravno vljudno).

In konec julija privlečejo češnje ... njami..... in še za zaspanko v kamperju jih je natresil.



28. julij 05

Mojca med potjo odkrije Gordio. Aleksander Veliki je tam prerezal gordijski vozel. OK. Gremo pogledat to čudo. Najprej pa smo poskrbeli za higijeno in praznjenje na "štelplacu".



Po zrukani cesti pridemo do Gordije, kjer je muzej ki sicer z gordijskim vozlom nima ničesar. Same vaze, orodja ........ zanimiva je, vsaj zame, edinole grobnica. V njej je vsaj prijetno hladno. Namesto zunanjih 37 je v njej največ 20 stopinj. Pred muzejem pa je stal turški kamper - vročina mu ne pride do živega. Zadaj ima čisto ta pravo klimo. Tako za stanovanja.





Potem smo po nasvetu domačina iz Mihalčika zavili mimo Ankare do Gölbasija kjer smo pričakovali lepo jezero v katerem se bomo končno odmočili.

Dobili pa smo umazano jezero, kjer nam je domačin za 20 lir prodal parking in "kao" varovanje. Le pred kom?

Kamperje smo tokrat postavili tako, da smo bili obrnjeni stran od svinjskega jezera.

Noč je bila zame bolj dremanje kot spanje. Kar naprej je nekdo hodil okrog kamperja. Najbrž naš varnostnik in njegov stalno lajajoči pes.

29. julij 05

Potem smo Zvržinčki oznanili, da hočemo v Ankaro - ostalim to sicer ni bilo po godu ampak so nazadnje pristali na hiter ogled Ankare. Precej časa je trajalo, da smo našli neko utrdbo - niti ne vem kaj se je v njej dogajalo, vem pa da je iz nje lep razgled na Ankaro.



Iz Ankare nas je pot peljala v eno največjih zanimivosti Turčije - Kapadokijo. Proti Kapadokiji se pelješ mimo slanega jezera. Precej odštekan pogled. Malo smo se sprehodili po slanem jezeru, ki je v severnem delu "pohoden" v južnem pa postane "voden".



Proti večeru pridemo v Kapadokijo. Tu bi sicer nekateri lahko preživeli, teden, ..... mesec, meni sta dva dni zadoščala. Pokrajina je zares nekaj odbitega ampak ko vidiš en del, vidiš vse - moje mnenje s katerim se mnogi močno ne strinjajo.





V Goreme je nekaj kampov, eden celo z olimpijskim bazenom. Mi smo parkirali v tistem najbližje mestu. Malo nategovanja in cena kampa za celo ekipo je bila 50 lir kar je cca 7.500 sit na noč. Kamp ima čiste wc-jw, vodo ...... in zrak.

30. julij 05

Za nekatere sredi noči, za druge zjutraj, za Samota očitno ob nomalni uri, napadejo Kapadokijo baloni.

V Goreme in Zelve imajo "open air museum". Prvega, baje boljšega smo izpustili in se odpravili v "free museum". Brez podnapisov in tabel. Uživali so tako mladi gamsi kot stari kozli.



Zvečer smo se starčki še malo zabavali. Če smo že v Turčiji je seveda treba poskusiti vodno pipo. Najprej smo se seveda pustili podučiti kako zadeva teče. Eni so obvladali bolj drugi manj - osebno mi je zadeva preveč sladkobna. Okus mi ni prijeten.



31. julij 05

Naslednje jutro, pred odhodom proti jugu smo zavili še v Zelve. Lepo, a nič posebnega. Sam sem počakal kar v kamperju. Ko enkrat vidim luknjo, so vse ostale več ali manj enake.



Konec enih lukenj .... gremo v druge. V bližini imajo kar nekaj podzemnih mest. Ampak prej nas prestreže podjeten draguljar.

Povsem neobvezno nas vodi v bližnje mesto in povsem neobvezno so se stroški potovanja dvignili. Da vse skupaj ne izgleda preveč trgovsko nam tip najprej malo razkaže svojo "factory" in njene delovne procese.

Kar hitro pa smo pri končnih izdelkih. Vau, klima, čaj, vino ..... in adijo euri.


In ker so Turki družabni nas odpelje še v sosednjo "factory", kjer izdelujejo tepihe.

Zgodba ima enak začetek. Vidimo zelo zanimiv proces izdelovanja tepihov. Konec je seveda drugačen.

Ne moreš v vsaki štacuni pustiti kopico eurov.


Takole izdelujejo svilo


tako posedejo žrtve, da jim razkažejo tepihe in postrežejo čaj.

Končno se odpeljemo do podzemnega mesta. Zanikrna vas. Takoj ko parkiraš te napadejo ženske in otroci. Imajo seveda "best prices" za raznorazne lutke. Že pred vhodom sem srečal nekaj italijanov, kamperistov in eden mi pove, da je spodaj zelo zoprno - nizko in veliko ljudi. OK. Bom spet raje zunaj počakal............ Ostali so prišli ven precej razočarani - spet ena turška natega.



In od tu dalje naj bi bilo konec ogledovanja skal in lukenj.

Gremo na jug. Na samotne, peščene plaže kot so mi ta del Turčije opisovali.

Pa so nas vseeno še premamile skalne luknje. Če že gremo mimo pa poglejmo še en kanjon. Že rahlo naveličani in tečni smo kanjon samo od daleč poslikali. Nihče ni bil spet pripravljen dati nekaj lir zato da bo nekaj ur plezal in ogledoval skale.

Prespali smo malo pred mestom Konya. Na črpalki.

Najprej smo se malo nabasali. Ampak kako naj se človek baše, če takole pridrvijo na vrata ko zaduhajo palačinke.

Nato je bilo treba popiti vino, ki nam ga je podaril draguljar. Kar okusno glede na slavo turških vin.








Vreme se je nekaj kisalo. Na naš AD je ponoči celo kapljalo na sosednje pa baje ni ali pa so spali kot topi. Zjutraj je bilo spet klasično - jasno in vroče. Mi pa smo imeli do morja pred seboj še velik kos poti.

1. avgust 05

Od Konye do obale je kar dolga pot. Končali smo jo po več kot 400 km. Vročina se v tem delu spremeni v zoprno soparo.

Slavno Antalyjo smo v glavnem preskočili. Nekaj časa smo se trudili z vožnjo ob morju ampak ..... vedno naletiš na zapornice.

Na mestu kjer naj bi našli samotno plažo je kup gostiln, kakšen kamp (daleč od obale) ........ katastrofa.

Prespimo sicer s pogledom na morje, ki ima zelo blizu 30 stopinj, a spanec ni bil ravno najboljši. Zrak se sploh ni premikal.

2. avgust 05

Med temi kamni seveda nismo hoteli ostati. Gremo na lov za sanjsko plažo v naslednji zaliv. Vsak zaliv v južni Turčiji pomeni kar precejšen spust po zrukani in ozki cesti.

Končno najdemo en na prvi pogled zadovoljujoč zaliv. Parkirali smo lahko precej ob vodi, na plaži s tuši. Ampak veselje ni dolgo trajalo. Bolj ko se je večerilo, bolj so se za našimi kamperji vozili lokalni frajerji, dostavni kamioni ...... in tako prašnega večera že dolgo nismo preživeli.




3.avgust 05

Premaknili smo se do Kasa. V okolici mesta nam ni noben kamp ustrezal. Sicer mi ni bilo čisto jasno zakaj potrebujemo kamp ampak prvi ni imel dovolj prostora, drugi ni imel sence, tretji je imel na plaži preveč gneče in ko so se prjatli odločili parkirati ob kurniku neke gostilne nisem mogel več. Grem sam pogledat naprej pa če kaj najdem vam javim koordinate sicer pridem nazaj h kurniku. Naprej je bil preden cesta zavije v notranjost samo še en zaliv. Edina možnost parkiranja je bila ob marini. Nič kaj dosti bolje kot parking ob gostilni. Torej gremo nazaj - h kurniku, kjer je edino morje spominjalo na morje. Ostalo pa na počitnice pri revni stari mami na kmetih.

Ko je šef prižgal še agregat in povedal, da bo ropotal le do enajstih zvečer je tudi ostalim prekipelo. Gremo naprej (mi nazaj) v marino mesta Kalkan.

4. avgust 05

Iskanja rajske plaže smo imeli že (skoraj) dovolj. Obiskali smo še Oladeniz. Kraj z najbolj znano plažo v Turčiji. Samo parkiramo, da se skopamo nato pa obrnemo proti severu - smer Denizli oz. Pamukale.



V Pamukalah smo prišli pozno popoldne. Na srečo smo že v naprej vedeli v kateri kamp želimo. Sicer bi se domačini verjetno stepli za nas. Kampov je precej in ravno toliko je tečnih ljudi na skuterjih, ki imajo "the best" kampe za "the best price". Parkiranje izven kampa v tem kraju ni dovoljeno. Nisem sicer siguren, da je ta predpis sprejela oblast ampak se mu kljub temu ne bi zoperstavil. Kamp je bil soliden. Voda, wc, bazen. Slednji je za našo mularijo zakon.




5. avgust 05

Najbolj zgoden dan dopusta. Vstali smo ob 6.20 (samo Zvržinčki, ki redno fruštkamo). Nekaj čez sedmo smo bili na štartu. Hoje naj bi bilo za sedem kilometrov. Že pri prvem jezerčku pa smo zapeli: "Vse najboljše draga Maja ......."



Na vrhu je nekakšno termalno kopališče za zasoljeno ceno. V njem čofota polno Rusov s fotoaparati, ki slikajo svoje dive. Tale si je celo snela modrc in okrog telesa ovila ruto - "ne morš verjamt", bi reku Marko.


Okrog 12. ure smo dvignili sidro. Prvi cilj je bil Efes. Večina se nas je le odpočila in napojila. Dolenci so si mesto tudi ogledali. Domačin nam je v Efesu zaupal kje je plaža kakršno iščemo. Pamucak naj bi bil pravi kraj. Nismo parkirali 5 minut je bila zraven že policija - tu lahko parkirate, prenočiti ne morete. Gremo dalje torej. Smer Izmir ali še dlje. Nazadnje smo ustavili v oklici Aliage - na robu mirnega naselja, kjer smo povečerjali in prenočili.

6. avgust 05

Skoraj sem bil prepričan, da je 6. avgust zadnji "turški" dan. Zjutraj smo se zapeljali do Dikili, da pozajtrkujemo. Seveda nas je spet našel nekdo z "the best beach". Na wc-ju slišim Samota po CB: Goran "kurblaj" gremo na plažo. OK pa gremo - 7 kilometrov stran. Povsem sem že verjel Mojčinim strahovom, da nas bodo najmanj oropali, pobrali kamperje, če že ne poklali. Vožnja po takšni cesti ni ravno užitek - ozka, prašna, stalno te ogrožajo veje in za piko na i se ti še kdo pripelje nasproti.


Nazadnje nas je tip pripeljal do svoje gostilne bogu za hrbtom ampak s solidno plažo. Le parking, wc, voda .... so bili na bolj skromnem nivoju.

In ko najdemo plažo začne deževati. Na srečo le nekaj kapelj potem se je spet zjasnilo. Kakšne posebne vročine pa v tem delu ni bilo več. Tudi morje ima tu kar nekaj stopinj manj kot na jugu. Se vsaj malo ohladiš.


7. julij 05

V kampu je voda sicer bila ampak povsem rjava. Takšne v kamper nismo hoteli točiti, zaloge pa so nam v glavnem pošle. Torej je treba dalje. Plačamo 20 lir za tri kamperje in se zgodaj popoldne odpravimo.

Do kam točno nam ni bilo jasno ampak kar nekaj nas je bilo za čim dlje. Najraje kar do Grčije. Vsekakor pa na evropsko stran Turčije.

V Dardanelah zapeljemo na trajekt in v pol ure smo v Evropi. Se takoj pozna. Vsaj na cestah. Končno smo na gladkem asfaltu. Mogoče pa tu najdemo kakšno lepo plažo, da prespimo, se skopamo ......

Zapeljemo s ceste na plažo bližnjega naselja "ala" Červar. Od daleč izgleda v redu, celo nekaj šotorov je gor, ko pa pridemo bliže pa ..... naselje za katerega ne veš ali gre za cigane, nomade, turške turiste ali ......

Čez kakšno uro smo na meji. Adijo Turčija. Prespimo pred zadnjo turško mejno kontrolo.


8.avgust 05


Dami sta prepričani, da se je treba ob prestopu meje razkužiti - vsaj zobe če nič drugega. Kebru se gotovo kolca. Drugim pa ni jasno ..... zgodaj zjutraj s flašo v roki.



Nadaljevali smo z iskanjem samotne plaže - tokrat grške. S plažami ni bilo težav. Jih je precej več kot v Turčiji. Zagodlo pa nam jo je vreme. Veter, valovi ....


Le razpoloženje ekipe je počasi postajalo vroče. Eden bi levo, drugi desno, tretji bi ostal tu. Nazadnje smo se le uskladili. In našli plažo, ki nam je ustrezala. Žal smo na njej le prespali, ker je bilo vreme še vedno obupno vetrovno .........



in proti večeru že precej oblačno. Sicer pa včasih paše malo oblakov.


9. avgust 05

Zjutraj je bilo razpoložebje vremena nespremenjeno. Da bi čepeli na mestu v takem vremenu nima smisla. Imamo pred seboj še dolgo pot. Najprej smo se ustavili v Kavalli, se malo sprehodili in nekaj deset kilometrov stran končno našli plažo. Tudi vreme je bilo spet lepo.


Nekateri so ga izkoristili za servisne, druge za lepotne opravke ......



.... ali pa smo pisali tole čvekarijo.


Zvečer smo ob "tabornem ognju" obujali spomine na vroče večere v Turčiji. Tu v Grčiji smo ...... se vidi na slikah, da nam ni bilo ravno vroče. Nobelovo nagrado zasluži iznajditelj flisov.


Plan za naslednje dni je bil:

sreda - spanje pred makedonsko mejo, četrtek spanje okrog Niša, petek prihod v Sarajevo.

Ko pridem v kamper dobim SMS od Markota. Kaj če bi v Sarajevu naredili najino rojstnodnevno zabavo. Potrdim brez avtorizacije ostalih. Bomo pač malo prej po "gasu stopili" in bili v Sarajevu že popoldan, da se do večerne zabave malo odpočijemo. In iz Beograda se bo pripeljal celo Gliša.

10. avgust 05

Še nekaj dopoldanskega namakanja in treba je bilo spet na pot. Namesto spanja pred makedosko mejo je bilo spanje za Makedonsko mejo. Pred odhodom iz Grčije smo skočili v Solunu še v Lidl po nove zaloge, v Makedoniji pa se oskrbeli z zelenjavo in sadjem po smešnih cenah - edinih takšnih na celi poti.



11. avgust 05

Četrtkove vožnje je bilo kar precej. Ustavili smo malo pred Čačkom. Vmes je Samo ugotovil, da "nateguni" niso samo Turki. Enako se nam je godilo v Makedoniji. Če se na AC ne "pobuniš" te dajo v eno višjo kategorijo. Če ne vzameš računa, si lahko v eni niže ....... Srbi pa na vsake toliko hočejo 12 EUR. Menjajo precej slabše kot je uraden kurs oz. kot so nam menjali v motelu pred Čačkom, kjer smo si privoščili malo "pečenja". Še prej pa smo se malo "zabavali" z iskanjem nafte. Na AC smo tja grede brez težav natočili, tokrat pa je bilo stanje precej drugačno.Spali smo lahko kar pred motelom - samo malo se premaknite v drugo vrsto - da imajo gosti prostor v prvi (najjbrž smo mi v enem večeru porabili kot vsi gostje iz prve vrste v celem tednu).

Plan za naslednji dan: Sarajevo seveda, kjer nas je že čakala ekipa iz Guče - Gliša, Marko in Sašo.




12. avgust 05

Vstali nismo ravno zgodaj. Se nam ni nikamor mudilo. 300 km sicer ne ravno blesteče ceste bomo do 15. ure že prevozili. Naspati se je pa treba, če te čaka naporen bosanski večer. Z rahlo zamudo smo prispeli do Sarajeva - malo smo "zalutali" in si nenačrtovano ogledali nekaj Srbije bogu za hrbtom, a zelo lepe. Maja in Marko sta nas pogostila- še na račun rojstnega dneva.



13. avgust 05

Od Sarajeva smo se naslednji dan kar hitro poslovili. Nekateri so skočili do Baščaršije, večina tudi na tržnico. Gliša se je poslovil takoj po zajtrku, Sašo in Marko pa sta jo mahnila proti Jajcu. Tam smo jih ujeli tudi "Turki". Stanje je v Jajcu še vedno nespremenjeno. Ni kaj dosti videti.

Domačin nam je svetoval spanje ob bližnjem Plivskem jezeru. Prav prijeten kraj za spanje. Zjutraj te domačini vprašajo "kako ste spali" in ne "kdo vam je dovolil", čeprav jim zasedeš večji del parkinga.

Mogoče so pa opazovali naš nočni program in bi radi videli ponovitev.



14. avgust 05

Zadnji dan dopusta. Ostane samo še pot domov. Spet pelje čez tržnico, tokrat banjaluško.

Še kosilo za slovo in ....... gremo nazaj v EU. Marko in Sašo še ostaneta. "Turki" pa si na poti premislimo. Lahko bi prenočili pred Čateškimi toplicami in "uprizorili" poslovilni večer. Seveda ni trajalo dolgo, da sta se pridružila tudi Marko in Sašo. Žal pa je bilo vreme vse prej kot tropsko.


15. avgust 05

Dežju se je pridružil veter in pospravili smo tende in izgovorov ni bilo več - dopusta je konec. Okrog dveh ponoči smo parkirali doma - bomo prespali v kamperju. Zunaj je lilo kot iz škafa, Petra je že davno spala in če smo prespali v kamperju 24 noči bomo še petindvajseto.

Za konec:

Bi šel še kdaj v Turčijo z avtodomom? Najbrž ne ali pa nekje daleč v prihodnosti. Če pa bi že šel bi pa tura izgledala precej drugače. Namesto na jug Turčije bi se peljal na vzhod. V Kurdistan. Morski del Turčije je za kamperje bolj kot ne katastrofa. Razen, če ne želite parkirati v Kušadasiju, v nobel kampu sredi mesta, z bazenom in morjem daleč čez cesto.....

V Turčijo se lahko človek odpravi tudi sam - oz. z enim kamperjem. Nikjer nismo imeli občutka ogroženosti ......... ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi, komunikativni ampak seveda tudi poslovni - na svoj, nam včasih ne ravno všečen način. Tudi ko obvezno "zbarantaš", si še vedno "nategnjen". Toliko prahu kot ga doživiš v Turčiji ga najdeš najbrž samo še v Sahari. Obenem pa je vode v Turčiji na pretek. Kjerkoli se ustaviš lahko natočiš rezervoarje brez težav.