18.7. do 7.8.2004

16. julij je bil petek in navadno smo na petek že "leteli". A letos je vse drugače. Sploh se še nismo (razen Petre) namočili v morje. Vreme, ki je to zakrivilo, se je v teh dneh končno uredilo letnemu času primerno.

Mi pa smo malo zalivali moj rojstni dan, mnogo bolj pa cincali - Italija? Hrvaška? Gužva, meduze, cvetenje! Mojco je precej vleklo v Kalabrijo .... ampak 1300 km v eno smer? Nekateri kameradi s foruma so že v Italiji. Prvi pravi gužva, drugi, če greš zaradi morja pojdi na Hrvaško ....... saj je Elba po svoje zanimiva .............. Nič, gremo klasično varianto! Dalmacija.

V nedeljo zjutraj naj bi vstali ob petih! Kasneje naj bi bila gužva še hujša kot tista nepopisna v soboto. Ob petih pravi Mojca: ti a gremo? Ne ga s.... je bil odgovor. Saj ne gori voda. Ob deseti uri nam je uspelo. Že nekaj let si bistroumno skrajšamo pot. Ljubljana - Kočevje - Vinica. Ampak pot od Kočevja do Vinice je za nas preveč. Nikakor ne zadanemo kakšne asfaltne poti. Lani ali predlani smo obupali in obrnili, letos smo vztrajali. Po neki gozdni poti smo vozili mi, pa še kakšen nori Francoz, Nizozemec in nekaj domačinov, ki pa jim je olajševalna okoliščina cviček.


Pogled naprej je bil makadamski, nazaj pa še prašen. Potem prideš v asfaltirano vas, pa spet v prah. Kolesa so bila zeeelo prašna. Kako je bilo v avtodomu pa ....... raje ne bi......... da me Adria ne toži zaradi manjše prodaje.

Potem smo prišli na opevano avtocesto RH. Cca 20 km potem pa "jaši kavboj prek prerije". Za Plitvicami smo spet na pravi cesti.


Ampak o gužvi, vožnji po polžje, ni ne duha ne sluha. Najbrž so na radiju namesto dejanskega stanja brali hrvaške želje. Cesta in parkingi - kot obala pozimi.

Naš cilj je bil za začetek kamp Kozarica - lastnik je po novem Adria in posebej so vabljeni lastniki njihovih prikolic in avtodomov. Ker gre za kvaliteto sem pričakoval veliko. Preveč. Nekaj parcel je sicer opremljenih z vodo in odtokom ampak nobena ni vsaj približno "znivelirana", razmejitve so sicer označene ampak jih nisem najbolj dojel. Kamp je bil tudi zelo poln, večinoma v senci....... potem pa nas je, kot vsakokrat v frišnem kampu prijelo na WC. Ker nas kamp že na splošno ni fasciniral, nas je stanje WC-jev dokončno prepričalo. Gremo naprej.

V Adrijini reklami za Kozarico lahko preberete, da imajo za avtodome še posebej ugodno prenočevanje.

Za ceno te ugodne ponudbe nisem vprašal. Prostor namenjen avtodomom je ograjen od ostalega kampa, da ne bi nepridipravi pobegnili na plažo in to bi človek še "požrl", ima elektriko - NIMA pa vode in odtoka - tega pa ne bi več "požrl"?!


Rahlo razočarani smo odšli. Ni se nam več peljalo prav daleč. Za prenočišče bi v skrajnem primeru izbrali kamp Filko ali nekaj podobnega. Povsem "am Meer" in ful "auf Straße".

Zato smo lahko mirno še malo vozili gor in dol. In našli kamp, sumljiv po imenu: Oaza miru - bil sem prepričan, da je poln diskotek, kafičev.... Pa je bilo prav nasprotno.

Gre za zelo urejen kamp, s čistimi in velikimi stranišči, kopalnicami, kemičnim wc-jem, urejeno plažo, s terasastimi parcelami z vodo in elektriko ....... skratka bolje kot v Istri. 43,88618 N - 15,53197 E - vsaj prvi večer je povsem opravičil svoje ime.

Kamp je skrit v gozdičku, kjer je dreves ravno prav, da ni težav s senco.

Lastnik kampa, ki "lastnoročno" pozdravi nove goste že na rampi je zelo prilagodljiv. Naš sosed mu je nekoč dejal, da je navajen nudističnih kampov in da se sedaj kopa za vogalom na nekih skalah. "Nema problema", naslednji dan je na robu kampa že stala tabla FKK. Kljub temu, da je kar čez noč speljal do FKK plaže (beri skal) manjšo kozjo stezico, je nismo uporabljali. Tako navdušeni, da bi za vsako kopanje plezali po skalah vseeno nismo. Le mami si je šla tu pa tam malo zradirati črte od kopalk.

Nekdo drug je lastniku namignil, da bi moral imeti tak kamp tudi bazen - pa je raztrelil vrh hriba, da bo imel naslednje leto bazen z razgledom ........ Bojim pa se, da bo zaradi svoje aktivnosti kamp hitro prevelik in bo ime Oaza miru najbrž le še ime. Če ne prej, se bo to zgodilo, ko bo pogruntal, da so hribčki po kampu kot nalašč za tobogane ...... če je to padlo na misel meni, ki nisem ravno ljubitelj toboganov ........ je največji vodni park v Pakoštanih že na vidiku.

Letos se nam ni vozilo naokrog. Bomo večino časa kar v Oazi miru, je bil sklep sprejet že prvi dan. Mogoče res. Sicer pa je mami hitro našla razlog za izlet, vsaj s kolesi. Ker je Petra prišla na morje brez obvezne morske opreme (maske in plavutk) smo se odpravili s kolesi do Pakoštanov. Na recepciji so nam svetovali, da se izognemo magistrali, vožnjo po kolesarski stezi, ki je speljana okrog Vranskega jezera. Na sploh se mi je zdelo, da so domačini na to stezo zelo ponosni - nekakšen višek turistične ponudbe. V mislih sem si že predstavljal senčno, asfaltirano ali še bolje utrjen makadam, romantično stezo s klopcami, samotnimi plažami ............


No resnica je drugačna. Vročina, makadam, pot vsaj v tem delu pelje kar precej od jezera, vmes te zapraši kakšen avto, traktor... Kolesarji smo bili samo mi. Zakaj za boga nimamo vespe? In zadaj v garaži tista na minimum zložljiva kolesa za vožnjo po kampu! Ampak smo preživeli. In ko se človek spet znajde v senci ob hladnem pivu ..... Sicer nismo v prvi vrsti, pogled na morje imamo, sicer skozi špranje ampak za prvo silo bo.


Poleg kampa je nekaj kucljev na katere je že omenjeni iznajdljivi lastnik vrgel nekaj ročnih bomb, da je vzpon lažji. In se splača povzpeti in malo meditirati. Tudi zaradi takšnih pogledov nas vedno znova odnese v Dalmacijo.




ena se zabava v vodi..... druga uživa ob njej.........


Ker pa se včasih zgodi, da je vreme slabo smo si letos omislili še satelitsko TV Vsi strokovnjaki so me prepričevali, da potrebujemo vsaj 80 cm krožnik. Krasno, sem ga dobil v kompletu. Seveda bi precej raje manjšega, priročnejšega ...... Potem se lepega dne spomnim na TV in začnem. Letam po kampu in lovim signal. Pa ga ni in ni. Sosedu sem se najbrž zasmilil in pride, da mi svetuje.... ein bischen links, ein bischen recht ..... Pa ni nič. Potem on privleče svoj 40 cm (z besedo: štirideset) velik krožnik in evo - slika kot v filmu. Nazadnje sva ugotovila, da je moj LNB zanič (sem ga sekljal z elektriko). Poanta - ne poslušajte stručkotov. Najbrž se z majhnim v oblačnem vremenu res ne vidi najbolje ampak .....takrat pač sediš in uživaš v miru. In mi smo uživali cel teden.


Po tednu vročega, jasnega vremena je napoved postala "pljuskovita". Če se napoved uresniči bomo v ponedeljek odrinili. Kam? Odvisno od napovedi. Skratka proti soncu. Zaenkrat kaže, da bo to sever - mi ni nič preveč všeč.

Rečeno, storjeno. V nedeljo zvečer smo pospravili šaro in v ponedeljek (26. julija) po zajtrku smo odšli - proti jugu. Mojca bi šla sicer kar počasi proti severu. Pa sem ven potegnil rezervni adut. Mostar! A se ne bi malo po Bosni zapeljali.

Vreme je bilo zelo potovalno - oblačno, kakšnih 25 stopinj - zato smo vozili uživaško, počasi in opazovali krasne zalivčke južno od Splita. Vmes smo v Trogirju obiskali tržnico, kupili nov LNB, v Splitu skočili še v domači Mercator po nove zaloge (naš otrok pije samo slovenski ledeni čaj - oči je imel piva dovolj na zalogi).

Pri Makarski, kjer je odcep za Mostar smo bili pozno, okrog 16. ure.

Zato smo se odločili, da gremo prenočiti v kamp. Za Makarsko je kar nekaj kampov, čeprav bistveno manj kot pred njo.

Odločili smo se za manjšega, odprtega šele lani - kamp Čiste, ki leži med krajema Živogošče in Drvenik 43,16784 N 17,20797 E (povsem zraven je tudi nov Mali čiste, ki pa je šverc izvedba, brez vode oz. jo pripeljejo v cisternah).


Kamp Čisto je povsem po našem okusu. Že receptorka, lastnikova žena mi je bila simpatična - ni se dala motiti. Je ravno gledala napeto kriminalko, zato nas bo prijavila kasneje.

Kamp je majhen, čist, z lepo, prazno plažo, čeprav je sicer kar poln. Predvsem zvečer se vanj zateče precej avtodomov.

Sicer v kampu prevladuje vzhodni blok. Tudi svoje ladje parkirajo precej "vzhodno". Privežejo jo kot psa in to kar na ograjo stopnic.

Ampak že po prvem pivu me strani neba ne motijo več.

Še bolj veseli pa smo bili, da smo lahko čofnili v toplo vodo. Tista v Oazi miru je bila vsaj 4 stopinje hladnejša. Ampak v okolici Šibenika je vedno tako. Veselje z vodo in vremenom ni dolgo trajalo. Proti jutru je začelo prijetno škrebljati po strehi ......... in tendi.

Potem smo celo dopoldne brali, pisali, gledali risanke in obenem navijali za veter. Ampak oblaki se niso dali. Nekam trapasto se nam je zdelo, da bi kar sedeli in čakali ... na boljše vreme. Do Mostarja smo sicer hoteli naslednji ali še kakšen dan kasneje. Ker pa smo imeli ravno čas.....

Na poti v Mostar (27. julij) praktično ne moreš, da ne greš na obisk.

Marije sicer ni vedno doma (zato sem ostal v dolini) ampak spodobi se, da poiskusiš. Moji dami sta bili kar hitro nazaj. Mogoče bo več sreče prihodnjič.

Če vas pot zanese v te kraje, malo počakajte, da pride avtobus potem pa kar korajžno za njim. Kakšen del ceste je namreč tako sumljivo ozek, da smo mi najprej obrnili..... potem srečali avtobus in ...... parkirali na 43,17901 N 17,68665 E.



Cesta do teh krajev pelje iz Makarske rahlo gor in dol, pa precej levo in desno.

Če, kot moja predraga ne ljubite takšnih cest se zapeljite proti Pločam in potem navzgor proti Mostarju. Tu se vam ne more zgoditi nič. Policaji stojijo na vsakih nekaj 100 m - torej ste na varnem.

Ko smo zapeljali v Mostar sem bil totalno razočaran. Sicer ne vem kje sem pobral ampak Mostar ni majhno, staro mesto - je veliko, prav nič simpatično mesto - vsaj meni ne.

Stari del je sicer vreden ogleda - če te pot ravno mimo pelje. Tik preden prideš v stari del mesta zidajo neko čudo ... najbrž 10 nadstropno parkirno hišo.

Na obnovljenem mostu telovadi ostareli mladenič in se pripravlja na veličasten skok v globino. Roke so me že bolele, on pa nič. In se tolažim ... seveda za skok v takšno globino mora človek biti skoncentriran in imeti jajca. Potem ugotovim, da jajca niti niso tako pomembna. Pomemben je klobuk, ki ga njegov kolega nosi naokrog. Mladenič na mostu ga stalno intervjuja: koliko si nabrao? In dobi odgovor: Nisam još dovoljno! Še sreča, da nisem dal tistih 50 mark, da slikam skok. Najbrž je nabral dovolj denarja, ko smo bili že daleč stran. Da nateguješ ljudi dokler nimaš "polne dvorane" je ......"šta pa da kažem?"


Stari del mesta je sicer zelo simpatičen. Celo bolj kot nekateri drugi strai deli mest.

Sicer so me nervirali bosančki, ki te kar naprej vlečejo za rokav in pričakujejo kakšen euro. Ker je Mojca po mnenju hčere in moža "kavni odvisnik" sem bil siguren, da si bova v Mostarju privoščila "jednu pravu kafu". Jok brate odpade. Na mizo prinesejo kapučino - kot v Trieste.

Ja tudi Bosna ni več kar je bila.

Nazaj grede smo šli po že omenjeni boljši cesti. Cilj je bil kamp Prapratno. Vreme se je vmes že izboljšalo, razgledi na poti so bili kar kičasto lepi. n kot bi zadnje dni privlačili slabo vreme. Če bi pisal na roke bi bila ta stran precej postrani. Veter, dež ........ A nismo sredi poletja? V južni Dalmaciji? Morda bi šli naslednje leto na Nord cup? Vreme bi bilo težko bolj noro!



In ne samo vreme, tudi morje je vse prevečkrat mrzlo. V Prapratnem je doseglo rekord. Sploh nismo šli v vodo. Samo do gležnjev in po nekaj minutah stanja v vodi me je še vedno hladilo. Na teletekstu so "rekli", da je v Šibeniku še huje - celih 19 stopinj.

Ker je kamp v luknji ni ravno med toplejšimi. Sonce se pokaže pozno in se zgodaj poslovi. Zato lahko zahod slikaš že malo po 18. uri. V normalnem vremenu je verjetno prijetno hladno - ob letošnjem vremenu smo se že zgodaj zvečer presedli v avtodom. Kako v takšnem mrzlem vremenu preživijo takšni zmaji, ki povzročijo med mojima ženskama precej cviljenja, pa ne vem.

V tako hladnem vzdušju smo zvečer sklenili, da naslednji dan obrnemo barko proti severu - mogoče najdemo kakšne toplejše kraje. Škoda, zaliv je sicer prijeten.


Kamp pa malo bolj "šlampast" kot oba dosedanja. Kritika gre predvsem na račun wc-jev in tušev (kljub višji ceni - resda samo za kuno). Hecno je tudi, da je kamp ograjen - tudi od plaže in moraš zato vsakič mimo recepcije, kljub temu, da parkiraš tik ob plaži. So zavarovali kamp? Ali morda plažo? Naj bo eno ali drugo, ponoči je spet pihalo in deževalo. Zjutraj (29. julij) smo zato samo še zapakirali. Vremena smo imeli čez glavo. Le kje je vročina prvega tedna? Kljub hrvaški napovedi o sončnem vremenu se je spet oblačilo. S kakšnim kopanjem torej že tretji dan ne bo nič. Kamp Prapratno leži poleg kraja Ston. In ker je vreme primerno za plezanje po obzidju .............smo pač plezali.


Zjutraj (29. julij) smo zato samo še zapakirali. Vremena smo imeli čez glavo. Le kje je vročina prvega tedna? Kljub hrvaški napovedi o sončnem vremenu se je spet oblačilo. S kakšnim kopanjem torej že tretji dan ne bo nič.

Kamp Prapratno leži poleg kraja Ston. In ker je vreme primerno za plezanje po obzidju .............smo pač plezali.


Že na poti v Prapratno mi je ime Blace s kampom Rio zvenelo zelo znano. Pa poglejmo, da kaj ne zamudimo.

Spet en kraj-kamp za katerega se čudim, da koga zanese vanj. Gre za neko blatno obalo z navidez na pol podrtim kampom in z obalo na kateri se igrajo otroci iz kakšnega morečega ruskega filma.

Ampak videz očitno vara saj je bilo v njem kar nekaj obiskovalcev. Ker moja najdražja v vsaki stvari išče dobre reči je strokovno ugotovila, da je to zdravilno blato. Tudi prav ampak nisem bolan, da bi se tule v blatu valjal.

Torej gremo zelo hitro naprej. Po nekaj kilometrih mi iz parkirišča pred nos pade avtodom z ljubljansko registracijo - bil je forumaš Mb207d. In kmalu smo sedeli - spet v kampu Čiste.

Ob takšnem vremenu brez težave dobiš mesto v prvi vrsti. Najbolj pogumni so se vremenu upirali in se vseeno zmočili. MB207D je ugotovil, da ima voda pod tušem na obali vsaj 7 stopinj več kot morje brrr.











Vreme se je pred večerom še malo norčevalo. Malo sonca, flis dol, pa mnogo vetra, flis spet gor in spet od začetka.

Najraje bi zakuril in v Istro, kjer naj bi bilo povsem solidno toplo.

Baje sem malo Gorenjca - zato bomo ostali še en dan. V kampu naj bi naslednji dan imeli fešto - ribe, vino ..... časti gazda.

Kar dobro smo obdelali ribe in vino. Slednje je obdelalo tudi mene. Zjutraj sem se zbudil s tako migreno, da sem se "zbudil" šele pred večerom. Vmes pa sem poslušal negodovanje žensk ... tako mrzle vode pa še ne.


Na TV preberem, da ima voda v Dubrovniku 19, na Braču 25 in v Rovinju 24! A bomo začeli hoditi v Dalmacijo namesto v hribe? Če bo jutri stanje nespremenjeno se bomo pomaknili še severneje.

Zjutraj je bila kot vedno prva pokonci Mojca. Pri sosedih seveda Ivan (mb207d). Iz prve roke ostali dobimo poročilo. Voda ni nič bolj topla. OK. Pojejmo in pakirajmo. Sicer nisem siguren, da je sploh kje kaj bolj topla. Ampak šef je šef. Poslovimo se od Ivana in Bojane (ki tudi odhajata), zmenimo se, da se "posmsjamo", če kdo odkrije toplo vodo ali vsaj prvo vrsto. (1. avgust)

Prav počasi smo se peljali proti Splitu, vmes seveda malo odplavali (v še vedno mrzli vodi - ampak če "zašvicaš" ti je kar všeč. V Splitu pa spet v Mercator po "fasngo". Ko nam je začelo kruliti smo ustavili - v Rogoznici. Tu je bila voda že bolj topla

Mogoče po kosilu zavijemo v Oazo miru. Ali pa na Murter, da končno vržemo kopalke v kot. Jih imamo že poln kufer. Pardon, jih imava! Naša najstnica je namreč izjavila, da se ne kopa več in da gre domov. Lahko, ampak z avtobusom. Pa se je luna hitro obnila. Pogledali smo nekaj kampov, eni so bili samo za šotore, drugi spet preveliki. Med Primoštenom in Šibenikom je kar nekajkrat tabla kamp. Ampak cesta do njih ni primerna niti za kolo. Pri kraju Šparadiči spet nekaj tabel in povsem ob morju zagledam streho, najverjetneje avtodoma. Tudi cesta je izgledala še kar solidna. Obrnemo in se spustimo navzdol. Cesta je v resnici precej slabša kot je videti od spodaj. Ampak kmalu se pokaže nekaj avtodomov, torej je prevozna. V prvi vrsti zagledamo, koga drugega kot MB207D. Kamp je zelo majhen in polno zaseden. Na skuterju se pripelje lastnik in hitro ugotoviva, da naslednji dan nekdo odhaja in da zato lahko prenočimo v prvi vrsti :-)))) Ivan je na lepem v drugi vrsti :-)))))))

Kako na Hrvaškem delijo zvezdice je velika uganka.

Zelo dobro urejen kamp Čiste je imel eno zvezdico. Tale Ante&Toni tudi eno. Ampak stranišča ....... bomo v slednjem uporabljali kar svojega.

Tudi izpod tuša si prišel bolj umazan kot si prišel. Voda, obala .....Dalmacija, torej brez pripomb.

Je pa to daleč najcenejši kamp. V glavnem smo plačevali od 20-30, tu pa le 11 EUR.

Proti večeru smo prijazno dovolili tudi tistim iz druge vrste, da prisedejo v prvo.

Kljub sanitarijam nam je bil kamp kar simpatičen.Nobene gneče in direndaja (če odštejem jutranje peteline in češke otroke, ki še ob polnoči "lutajo" po kampu in se noro režijo). Naš otrok jim je lahko prav za vzgled.



Po dobrih dveh dneh nas je spet zamikalo, da zamenjamo okolje.

V sredo, 4. avg. po kosilu smo se zato že drugič poslovili od Ivana in Bojane. Ali gre v tretje rado?

Tokrat najbrž ne, ker se nam počitnice iztekajo in bo zato naša naslednja postaja že precej na severu. Adijo Dalmacija.

Precej zoprno se je obrniti proti severu. Ugotoviš, da gre dopust h koncu. Zato sem vozil počasi, kot bi čakal, da se zjasni. Pa se ni. Na Murterju je celo deževalo.


Tu pa tam smo se kopali, pri Sukošanu jedli in preverili napoved - oblaki, nevihte..... Proti vetru pač ne moreš lulati.

Gremo do Koversade. Če so vremenarji pravilno napovedali bomo kmalu v Ljubljani. Nekaj sem zaspal in namesto na Jadransko magistralo zavil na avtocesto. Tako smo si ogledali še Velebit.


Da bi se peljal po avtocesti namesto ob morju? Ni šanse.

Razgled z Velebita je prav zanimiv. Če pa splezaš še malo nad cesto, se vidi še lepše.

Okrog Senja se je začelo jasniti. Bomo pa tu našli kakšen kamp za nekaj dni. V glavnem so bili polni. Ali s prostorom tik pod cesto.

Zanimiv je kamp pri Sibinju. V majhnem kampu imajo celo miniaturno pokopališče.


Malo pred polnočjo (4. avg.) smo bili pred Koversado. Letos prvič. Zjutraj z veseljem ugotovimo - vremenarji so zgrešili. Sonce in ...... topla voda. Prve vrste je seveda konec. Ampak končno lahko "visiš" v vodi do "onemoglosti" - brez da bi zmrznil. Na žalost pa se je "onemoglost" po dveh dneh končala. V soboto smo še malo zaplavali, potem pa počasi pospravili. Zadnje zaloge refoška sva uničila že prvi teden počitnic. Kanister z rezervno vodo sva torej izpraznila. V Sv. Antonu naj bi ga spet napolnili - pa jim ga je zmanjkalo.

Kako naj "utopiva" konec počitnic? Zelo enostavno. S pivom. Tega sva namreč ruknila na domačem dvorišču. Je tako lilo, da nama ni padlo na pamet da bi šla ven. Še vreme joka, da je konec dopusta.