28.7. do 15.8.2003


S precejšnjo zamudo glede na prejšnja leta sva se v ponedeljek zvečer, 28.7.2003 odpravila po najino malko, ki je v Valkaneli trenirala živce babici in dedku. Ker sva dva dni garala (Mojco je zajela čistilna mrzlica) in pripravljala vse potrebno za dopust sva se odločila, da si pred odhodom na jug en dan odpočijemo v Koversadi.


S precejšnjo zamudo glede na prejšnja leta sva se v ponedeljek zvečer, 28.7.2003 odpravila po najino malko, ki je v Valkaneli trenirala živce babici in dedku.

Ker sva dva dni garala (Mojco je zajela čistilna mrzlica) in pripravljala vse potrebno za dopust sva se odločila, da si pred odhodom na jug en dan odpočijemo v Koversadi.


V sredo, 30.7. smo nekaj pred osmo uro zjutraj že stali v Brestovi v koloni za trajekt.

Kot bi v kakšni zakotni slovenski vasi stal na zapornicah - sami Slovenci - edina domačina sta bila prodajalec vozovnic in zabavljač, ki je s škatlicami vžigalic zabaval in obiral redke Slovence, ki so bili pripravljeni odšteti 50 kun, da bi lahko ugibali pod katero škatlico se skriva kocka.

Dobro uro kasneje smo bili na Cresu - nekateri so v precejšnjem vetru želeli poleteti, ker pa so se maloprej nabasali, jim to ni uspelo.

Cres je lep otok. Prevozili smo celega od severa do juga - bili smo na Lošinju, a kakšnega pametnega kampa nismo našli. Očitno smo precej razvajeni, veliko pa k temu pripomore naš nudizem. V oblečen kamp ne gremo pa pika. Čeprav smo prav na Cresu razmišljali tudi o tem. Ker pa smo se na poti po Cresu nekajkrat skopali tudi v oblečenih kampih nas je misel, da bi v takšnem kampu preživeli počitnice hitro minila.



Najprej smo zavili v kamp Kovačine. Že nekaj dni pred odhodom so me po mailu obvestili:

Kamp "Kovacine" je smjesten na prekrasnom poluotoku prekrivenim borovom sumom i maslinama, nedaleko od primorskog gradica Cresa. Raspolaze kapacitetima za prihvat 3000 gostiju, s toga rezervacija mjesta nije potrebna".

V kampu je res nekaj borov in oliv ampak tam kjer lahko postaviš avtodom je v glavnem golo. Mojca je ugotovila, da so teren uredili z granatami. Torej kup kamnov. Je pa na parcelah kjer so stali avtodomovi elektrika in voda. Stranišča so vzorna. Voda pa je bila ob našem obisku sigurno več kot 5 stopinj hladnejša kot v Istri. Ker pa me je mikal kamp Baldarin povsem na jugu Cresa in o katerem sem slišal same pohvalne besede smo se odpravili proti Punta Križi.

Vmes sem moral nujno pogledati Martinščico in kamp poleg nje, ker mi prijatelj Ernest stalno pripoveduje, da je to raj na zemlji. No, za nas ni. Kamp je eden najbolj strmih kar sem jih srečal. Voda je imela še nekaj stopinj manj kot v Kovačinah. Nekateri imajo do morja kilometer strmine. WC-ja razen na obali nismo srečali (kar seveda ne pomeni, da jih ni). Tudi če mi plačajo tja ne grem več.

Neke čudne slutnje so me začele spreletavati, da bomo tudi letos končali v Dalmaciji. Po kozji stezi smo se bližali kampu Baldarin (vmes smo zaradi mulcev, ki so narobe obrnili tablo obiskali še Lošinj in se potem hladili v morju). Na srečo so na tej stezi naredili nekaj izogibališč, ker ko srečaš šleper se ti zdi, da sanjaš.

Kamp Baldarin je na zelo lepi lokaciji. Mojca se kar ni mogla naužiti lepih pogledov na morje (slik nimam, ker smo morali na ogled kampa s kolesi in ker sem bil prepričan, da bomo tam ostali vsaj nekaj dni). Na žalost pa razen lepih razgledov kamp ponuja zelo malo. Električni priključki so redki, prav tako stranišča (ki pa so čista), parcele so ali povsem na čistini ali pa v goščavi kjer je sončni žarek redek gost.

Brez besed smo privezali kolesa, zasedli svoja mesta v avtodomu in se peljali. Proti trajektu za Krk - brez komentarja, čeprav smo vedeli, da potujemo proti Hvaru in kampu Nudist. Okrog polnoči smo bili v Karlobagu, kjer smo prenočili.

Zgodaj zjutraj smo pot s pogostimi postanki nadaljevali. Malo smo jedli, malo se kopali..........in malo služili domovini oz. g. Butu.





Vmes smo tu pa tam zašli v kakšen kamnolom - ti in tvoje bližnjice je komentirala Mojca. Ampak človek ne more najti kakšenga prijetnega kotička za skok v vodo, če se pelje po magistrali. Ustavi, da slikam kje se voziš, je ukazala. In sem ustavil in je slikala. Seveda je izbrala nek kamnolom, da bi bilo vse skupaj videti nemogoče. No ovce na cesti so ji bile že bolj všeč.



Na poti proti Splitu smo izvedeli, da na Hvaru precej gori, da je cesta Sučuraj Hvar zaprta in da nam, če hočemo na Hvar, ostane samo dolga vožnja s trajektom iz Splita v Stari grad. Ker nisem ljubitelj vožnje s trajekti mi to sicer ni bilo všeč ampak ....... v sili hudič muhe žre.

V Splitu smo bili okrog 18. ure. Za kakšne sprehode po Splitu ni bilo prave volje.

Ob 20.30 smo izpluli iz Splita proti Starem gradu. Ko smo se približevali Braču je pogled postajal strašljiv. Ogenj pri ognju. Malo kasneje je enako sliko kazal Hvar (na žalost slike ponoči niso uspele). Na "srečo" je gorelo v hribih nad Starim gradom in Hvarom. V kampu kamor smo zapeljali nekaj po 23. uri niso kazali panike.



Takoj ko smo parkirali sva si privoščila "pivce za žvce" in modrovala: "V kampu Nudist je prava idila. Parkiraš skoraj tik ob morju, nikjer nobene "galame". Urejene so terase.

Mi pa hočemo odkrivati toplo vodo in iščemo neke nove kraje, kjer bi preživeli dopust. Naslednje leto gremo naravnost na Hvar. Šele ko se naveličamo počivanja in zabušavanja se bomo šli raziskovalce obale. In če ob tem raziskovanju najdemo boljši prostor kot je Nudist bomo naslednjič šli najprej tja.

Kamp je bil precej manj poln kot prejšnja leta. Čehov in Poljakov sploh ni bilo. In izbrati ustrezen prostor ni bilo težko.

Postavili smo se na sicer eksluziven prostor "direkt am meer". Predvsem ni bilo okrog dreves, ki bi znala pasti ali pa goreti. "Ziher je ziher". In takoj prvo jutro nas je prebudil strašen ropot. Sploh nisem vedel kaj se dogaja. Seveda je šlo za zadnje čase že kar turistično znamenitost Hvara. Mislim, da komentar n potreben. Eden od pilotov je bil zabavnejše sorte in nam je letal narovnost nad glavami. Narod pa je (smo) tekali s kamerami in aparati po kampu .... in ni nam bilo dolgčas. Enkrat z leve in drugič z desne. No tretji dan je bilo zabave konec. Ogenj so očitno uspeli pogasiti.



Kamp se je začel po 5. avg. polniti in je bilo dober prostor že kar težko dobiti. In če sem na začetku kamp hvalil, moram še malo kritizirati. Po nekaj dneh smo ugotovili, da nivo čistoče ni več na ravni prejšnjih let. Obisk stranišča je postal prav neprijetna zadeva. Možakar, ki je skrbel za naše stranišče je kvalifikacije očitno pridobil še v bivši JLA (prevod za mlajše: jugoslovanska ljudska armada). Odpreš vrata stranišča, butneš noter vedro vode in to je to. Na srečo imajo še vedno dobro vino in ribe (čeprav na žalost nič več dobrih cen). Takšna večerja kljub vetru in umazanim straniščem dvigne razpoloženje.



Vročina pa je "baje" neusmiljeno pripekala. Dopoldan smo jo še kar čutili, popoldan pa se je povsem razblinila. Po 16. uri je namreč začelo pihati, da sem raje sedel v avtodomu kot pred njim.

Podobno kot lani ko smo po nekaj dneh vetra (in lani ognja) kamp zapustili. In tudi tokrat smo ga prej kot smo načrtovali.

V soboto, 9. avg. smo zapakirali in odšli. Kislo vreme in podobni nasmehi. Pa saj ni tako hudo. Drugo leto pridemo spet - baje, da imajo že projekt, da uredijo stranišča, kopalnice .....

Najprej smo se zapeljali do mesta Hvar, ker se najbrž spodobi, da si človek ogleda glavno mesto otoka, kjer že tretjič dopustuje.

Hvar je kar blizu našega kampa - cca 30 km. Vmes vidiš nekaj lepih zalivčkov Človek bi si v naslednjem življenju tu omislil kakšen vikend. Recimo v spodnjem zalivu. Sicer pa podobnih zalivov najbrž kar mrgoli. Ampak, da jih obiščeš potrebuješ barko in ne avtodom.





Samo mesto Hvar pa ni nič posebnega.

Nad njim se dviga grad, ki pa si ga celo Mojca ni želela ogledati (35+++ ° C).

Kafič pri kafiču. V njih pa v 95 % glasba, ki v Dalmacijo ne sodi. Dragi Hvarani oprostite, ampak v Dalmaciji želim "uz ribu i vino slušati neku starogradsku".

In najbrž se nisem rodil v pravem veku. Na levi sliki ob 6. uri popoldan nekaj najetih deklet in fantov poplesava na terasi nekega lokala v zabavo tistih pred njim.

In čez uro, ko smo se vračali mimo istega lokala se je kar trlo ljudi, ki so ogledovali nekaj mladenk in mladeničev, ki so na trušč, (nekateri mu pravijo glasba) poskakovali in se delali, da plešejo.

In tisti, ki ne nasedejo takšnim fintam se namakajo na mestnem kopališču...... ali pa se "škljocajo" kot kakšni japončki.




Imajo pa v mestu Hvar tudi zametke štelplacev. Res, da so začeli pri cenah - 80 kn za dan parkiranja brez vode, elektrike, možnosti praznjenja odpadne vode in stranišča kar v tej ceni dobiš drugje v EU.


In spet na trajekt. Vožnja s trajektom se nam je tokrat vlekla bolj kot običajno. Končno pristanemo, odprejo vrata, nestrpneži takoj vžgejo motorje, mi pa čakamo in čakamo - se bomo zadušili ali ne? Tip je tako spretno pristal, da so potem nekaj improvizirali in podkladali ....... no precej časa je trajalo, da so na prosto spravili avtobus, ki je očitno nasedel - vmes pa je večina še naprej "laufala" motorje. Težko verjeti ampak ...

Od Splita do Koversade smo se vozili kar tri dni. Vsak dan kakih 100 km, vmes pa smo malo obiskovali zalivčke. Prvi večer smo že po cca 50 km ustavili in prenočili v (vsaj ponoči) romantični vasici Marina.

Zjutraj smo na drugem koncu vasice opazili dva avtodoma, ki sta bila povsem ob morju in povsem na samem. V mislih sem že pisal nekomu, ki je na forumu spraševal, kje na Jadranu lahko človek parkira z avtodomom tik ob morju in da v bližini ni nikogar.

Seveda smo se takoj napotili tja. Cesta se mi je zdela ozka in zaparkirana zato sem naprej poslal izvidnico, ki je pot dokumentirala in poročala: pot je prehodna! Neverjetno sem si mislil. Bil sem prepričan, da se bo poročilo glasilo: mimo prideš le s kolesom.






In na cilju smo bili trije avtodomovi in en kombi.

Kopali smo selahko povsem osamljeni. Za začetek spodbudno.

Po kakšni uri pa se je začelo in kasneje končalo z grozno gužvo - avto pri avtu, vmes vaški frajerji podirajo hitrostne rekorde po makadamski cesti in samo debelo sem gledal od kod vraga se je vzelo toliko ljudi. Saj nekaj deset km naokrog ni večjega kraja.


Plaža, ki je zjutraj izgledala takole, je popoldan izgledala povsem drugače.



In proti večeru smo pot nadaljevali in jo zaključili v Sukošanu. Zjutraj sva z Mojco skočila v vodo - parkirali smo seveda "direkt am Meer".

Po jutranjem kopanju in zajtrku smo jo mahnili proti slavnemu naselju Zaton.

Kamp je urejen, nabito poln, z vsemi modernimi prijemi (animacija na plaži, vrtec za otroke, tobogani .......) oz. vsem kar razumejo pod "family paradise" kot reklamirajo svoj kamp.

Mi smo se malo sprehodili (spet tista zoprna nizka voda) ampak pri 37 ° v senci globina pravzaprav ni najbolj pomembna.

Punci sta odšli vsaka na svoj konec v nabavo.


Ena po sadje


druga po mesnate dobrote


Iz Zatona smo se, spet brez voznega reda, vozili po otočku severno od Zatona in ki je s kopnim povezan z mostom. Otok je eno samo veliko gradbišče. Nisem siguren, da niso za zidarje porabili tudi turiste. Na enem od gradbišč smo se tudi mi vrgli v morje. Spet ista pesem - nizka voda - očitno je podobno na vsem Zadarskem območju.



Do večera smo na poti proti Reki nekajkrat skočili v vodo. Vmes smo več kot uro čakali zaradi prometne nesreče.



Zato smo pot končali nekje za Senjem. Pihala je burja, Mojco je skrbelo ali nam ročna zavora drži ali nas bo odneslo v morje. No, končalo se je srečno. Že zgodaj zjutraj smo odrinili in v Novem Vinodolskem spet poiskali "direkt am Meer", da smo pozajtrkovali, se naplavali.



Potem pa so Mojco spomini vlekli proti Opatiji, kjer sva nekaj let letovala skupaj s športnimi plesalci Rožanca in kjer je baje pila odlično ledeno kavo. Na žalost s kavo ni bilo nič. Opatija je tako zaparkirana, da nimaš kje ustaviti.

Tako smo pot nadaljevali do Pule. Petra še ni videla Arene, podobno kot lani ne obzidja v Dubrovniku in tudi temperatura je bila podobna.

Zato sem privarčeval 16 kun in čakal pred vhodom - kakšen čudovit prepih. Vsak nemec, ki je vstopil je zastokal: "wuderschon". Seveda je prodajlka vstopnic pomislila na vse prej kot na odličen prepih.

No tudi dami sta bili kar hitro zunaj. Vročina je naredila svoje. In naslednje pol ure sem poslušal samo: ustavi, da skočim v prvo vodo.





In sem ustavil. V okolici Peroja smo našli lep zalivček - poleg množice kopalcev je celo nekaj avtodomov kampiralo.

Potem pa: nizka topla, ne vroča voda, po tleh malo skal malo mulja - skratka podobna zgodba kot iz okolice Zadra.

In spet smo se spraševali: "Kaj hudiča delajo vsi ti ljudje na tej plaži? Ali še niso srečali kakšne normalne plaže, kjer je voda bistra in globoka?"

Samo še pojedli smo in potem me ni več nič ustavilo. Cilj je bila seveda Koversada. Ker smo prišli šele ob 18. uri smo šli samo na "obisk" - da se "poservisiramo" - natočimo vodo stuširamo ....

Naslednje jutro smo zapeljali čez kapijo prvi - sem hotel že ob 6. uri pa mi je "bodibilder" na rampi razložil, da nimam šanse, da grem v kamp pred 7. uro.

Nič hudega - ura gor ali dol. Ob 8. uri smo bili na parceli.

Kakšen luksus. Nobenega vetra, skal, wc-ji čisti, voda pa kar malo pretopla.


In ker sem nazadnje v Vrsarju preveč blebetal sem moral obljubo izpolniti.




Gostje so odšli in Mojca žalostno gleda ob praznem kozarcu.

Ampak je bilo takoj naslednji dan spet v redu.

"Meni je nerodno s tolikimi steklenicami do Nataše in Janeta", ki je, mljask mljask, spet nalovil precej rib.

Ampak misel na ribe je bila močnejša. Upravičeno.

Ribe so bile res lepotice.

Za minus 24 let zapelji miško na sliko.

Naša malka pa je "kao" študirala živalstvo v Jadranu in komaj čakala, da bo pečeno.

Ena me ignorira in druga sumljivo gleda - druge me ne "šljivijo".


In prišel je petek - pravijo, da slab začetek. Za nas pa je predstavljal konec dopusta. Še dobro, da čas hitro teče in se že bliža naslednji (petek in dopust).