15.7. do 5.8.2002

Prvotni načrt za počitnice 2002 je bil: "Gremo v Dubrovnik, pa za nekaj dni na Mljet in potem verjetno na lanski cilj - kamp Nudist na Hvaru."

Načrt smo zaradi zmedenih ljudi na Mljetu spremenili in ga (Mljet) izpustili. Nekateri (iz recepcije edinega hotela) so trdili, da delujeta dva kampa, drugi, da nobeden.

Od doma smo odšli že v nedeljo, 14. julija točno opoldne :-) Po nasvetu mnogih (lani smo lutali po Delnicah) smo šli preko Kočevja in proti Črnomlju (skozi dnevne sobe presenečenih domačinov) proti Dugi resi in Plitvicam. Že lani sem se odločil, pa se odločitve nisem držal, a tokrat vem zagotovo: v Dalmacijo vodita samo dve poti - Postojna, Reka .... ali pa Zagreb, Karlovac, Plitvice ........ - vse ostalo so fantazije ljudi, ki so zelo veseli če "prišparajo" 10 km, a se zato vozikajo po kozjih pašnikih.

V Plitvice smo tako prišli po neki stranski cesti, kjer se dva zelo težko srečata in za povrh so bile ob cesti stalno table: pozor mine!!! Brrrr!

V Split smo z nekaj postanki prišli okrog 20.30. Ujela nas je precej dobra nevihta - izkoristili smo jo za večerjo. Vsaj nekaj koristnega od nevihte. Nato smo se premaknili proti bosanski meji (spet so nas nekateri strašili, da so bosanski policaji "žleht" in da kasirajo vsevprek). Potem se pa ponoči ne bomo vozili po Bosni. Prespali smo (spet v nevihti) pred kampom Dole. Zjutraj smo nadaljevali preko Bosne (srečali nismo niti četrt policaja in na mejah je vse prej kot "Šengen"- poti preko Bosne pa je za borih 15 km. Dubrovnik je bil vedno bliže.



Pred Dubrovnikom smo se ustavili ob krasnem zalivu z lepo plažo (N 42,7396° E 17,928879°) in prvič preiskusili vodo. Bila je božanska - vsaj 26 st., kristalno čista in zato polna ježkov - nismo se dali motiti.

Seveda si je situacijo najprej ogledal šef. Ta mala šefica pa je bila takoj v polni opremi.



V Dubrovniku smo bili okrog poldne. Slavni most Dr. Franja Tuđmana - tako vsaj piše ! Nekaj minut kasneje smo že "falili" cesto in zato prišli do lepega razgleda na Dubrovnik (še vedno pa je najlepši pogled z morske strani).



Blo je 35 v senci in trije turisti na pol kvadratna metra. Čez eno uro smo že švicali v avtobusu (da bi parkirali v središču mesta so bile le pobožne želje, da bi se vozili s kolesom - preveč hribovito). Ne dolgo za tem pa smo ponovno - ne, švicali je preblaga beseda za tisto kar se je dogajalo na obzidju Dubrovnika. Norcem, ki v taki vročini plezajo po obzidju seveda še zaračunajo. Že takoj na začetku sva z malko premišljevala o skoku dveh obupancev čez ograjo v prijetno morje.






Če me kdo vpraša kaj mi je bilo na obzidju najljubše mu odvrnem: napis "exit" :-)))

Obetal je kakšno senco in hladno pivo. Takrat še nisem vedel, da je hladilnik v camperju ugasnil :-((

Kar vesel sem bil ko smo zakorakali po stradunu - vročina pa se je še kar stopnjevala :-))


Za spremembo sem ju škljocnil naskrivaj - povsem nepripravljeni, med hojo - le kaj je tako zanimivega, da se je treba oblizovati.

Precej hitro smo se pobrali nazaj v "naš" zaliv. Zvečer smo se odpravili proti Drveniku - nekje v okolici smo prespali in imeli zjutraj (16.7.2002) veliko srečo, da smo se pripeljali v Drvenik in kot zadnji avto zapeljali na trajekt - čez pol ure smo bili na Hvaru.

Cesta je še vedno nemogoča ampak čez dan kar gre. Kamp Nudist je bil že kar poln - zazijali pa smo ob ugotovitvi, da je naš lanski "plac" še prost. Tako smo se takoj počutili kot doma. In spodnje slike bi bile lahko tudi lanske. Če odštejemo oblake. Že prvo noč je padalo in treskalo .....




No naprej je bilo kakšen teden kot mora biti. Potem pa .... - tole pišem 27. julija - tretji dan burje in dopoldanske ter nočne oblačnosti. Popoldan pa kot bi nas vreme zaj...... - se zjasni, voda je še neverjetno topla - a kaj ko že vnaprej vem, da bomo zvečer spet nosili skalo v žepu , da nas ne odpihne. In potem celo noč poslušam zavijanje vetra, plahutanje šotorov, zabijanje klinov - če ne bi malka imela dobre in veliko družbe bi jo že zdavnaj odrinili - ampak kam? Tokrat si cel Jadran deli enako vreme. Spodnjo levo sliko sem posnel, da bi se videlo kakšno je bilo vreme - no potem sem ugotovil, da je veter popolnoma nefotogeničen.



Tudi mulariji je vreme že presedalo in so se z obale preselili višje - dejavnost je ostala enaka - premišljevati kaj ušpičiti in kako popestriti dopust starcem.

Ker imam vestno ženo je poslušala poročila: " Gori v Šibeniku, Makarski, Dubrovniku, mostovi na otoke so zaprti, trajekti imajo težave pri pristajanju ....." Zunaj pa vleče in vleče - na lepem vstanem (okrog 23) in začnem pospravljati, naložim kolesa ....... - "dost mam", jutri zjutraj, 28.7.2002, odrinemo! In smo.

Spet smo imeli krompir. Čeprav ni malo manjkalo pa bi ostali in čakali naslednji trajekt. Mojca je šla na blagajno po vozovnice, uslužbenec Jadrolinije pa me vpraša: "Što čekaš, ideš ili ne ideš?" In jaz: "Grem grem ampak v Split in ne na Reko!" Tip postane nervozen in zmeden: "Pa šta pričaš o Rijeki? Ideš u Split ili ne ideš?" Dialog me je že malo zabaval - "človek je čisto usekan", si mislim in mu modro razložim: "Ja idem u Split sa trajektom a ne sa ladžom!" (v pristanišču je bila namreč ladja kot npr. Slavija in na vseh tablah je pisalo "Rijeka"). "Jao boga mi pa koji trajekt bi ti imao a? Jel ovaj nije dobar?" se je držal za glavo medtem ko sem jaz začel dojemati, da sem izpadel vrhunsko budalo! Le kdo bi vedel, da obstajajo tako veliki petnadstropni trajekti tudi na Jadranu.

Torej ni čudno, da prav na tej liniji trajekti niso imeli težav z burjo. Trajekt je imel vrata odprta in vsi so buljili v moj kamper in čakali, če bom blagovolil zapeljati nanj.

Ampak jaz se še nisem dal. Tik pred vhodom sem ustavil kot kakšna mula in ugasnil motor. Priteče spet isti, ki me je že prej prosil naj vendarle zapustim Hvar s tem trajektom, ker pride naslednji šele čez tri ure. "Šta sad opet?" "Pa nemam žene i nemam ni karte" ????? Pa gde imaš sve to? Pa žena čeka na blagajni, da kupi kartu! Jao - in že ga ni bilo - teče na blagajno in nahruli blagajničarja, kaj vendar toliko muti, da trajekt "čeka samo zbog njega". Še sreča, da ne zaradi mene :-))

Ko smo končno na trajektu ugotovijo, da smo predolgi in da je treba eno kolo sneti. Tudi to naredimo in hvala bogu predvsem pa uslužbencem Jadrolinije odplujemo.

Do sedaj še nismo srečali kakšnega neprijaznega uslužbenca Jadrolinije. Ne samo ob tem pripetljaju, prav vedno so neverjetno uslužni in prav nič narejeno prijazni. Okrog 13.30 smo pristali v Splitu.

Najprej smo skočili na Bačvico - predel Splita s pravo gradsko plažo kamor se Splitčani prihajajo ohlajati - človek jim je kar malo nevoščljiv (potem se pa spomni na burjo in je bolje - z nevoščljivostjo seveda).

Tako lepo ohlajeni smo jasno morali biti malo kulturni. Mojca naju je peljala na ogled Dioklecijanove palče.


Malo smo še polutali po Splitu a od tu naprej slik ne bo več, ker niso bile krive baterije ampak aparat, ki potrebuje servis ali pa zamenjavo kakšne dodatne, meni skrite baterije - dela namreč samo še na 220V). Škoda.

Kajti iz Dubrovnika smo se zapeljali v Trogir, kjer je bilo kaj videti:

  • mesto s svojo trdnjavo je celo zame prav lepo, Mojca pa mi je še danes hvaležna (upam :-), da sem ustavil v Trogirju.
  • v pristanišču so bile parkirane jahte, ki jih še ni videl niti moj prijatelj, poznavalec jaht in jadrnic (tudi kaj drugega v pristanišču bi mu bilo všeč :-))
  • gužva je zvečer hujša kot je tista v Mercatorju ali Intersparu v nedeljo dopoldan :-)) Kaj takšnega tudi še nisem videl.

In po napornem večeru še kos vožnje - malo po polnoči smo zapeljali v že znani kamp Miran v Pirovcu in ............. končno mirna noč brez zavijanja vetra. Zjutraj je celo sijalo sonce, morje je bilo sicer precej hladno a povsem mirno.

23.7.2002 - Po dveh nočeh v Pirovcu je vremenska napoved spet postala slaba. Odločili smo se, da se počasi odpravimo proti severu. Proti Zadru smo se odpeljali po stranskih cestah in pristali v prijetni vasici Ljubče. Obala je na daleč izgledala kot v filmu. Potem pa smo špancirali in špancirali in po kakem kilometru nam je bila voda že do kolen. V vasi pa, kot povsod po Jadranu, sami Slovenci. Ampak kaj iščejo na takšni obali nisem uspel ugotoviti. Celo čoln so rinili pred sabo in potem se je vsakih 200 m lahko naslednji vsedel v čoln - če se je prej, so nasedli - prav škoda, da je fotoaparat crknil.

Nato smo zavili po mostu na Pag. Tam sem bil nazadnje pred cca 30 leti. In v spominu sem imel dve mesti na otoku - prvo je bil zaliv, ki je zaradi ozkega grla izgledal kot jezero. Takrat je bila to osamela divja plaža, danes pa je tam polno "organiziranih kampov" oz. prostorov, kjer te organizirano in legalno oropajo. Za skoraj enako ceno kot v klasičnih kampih ti ponudijo zgolj prostor pod soncem - posodo so recimo umivali kar v morju zraven pa so plavali otroci. Fuj!

Potem zapeljemo do Novalje, kjer je kamp Straško - to je drugo mesto, ki sem ga želel videti. Pa me je hitro minilo. Zunaj je sijalo sonce, v kampu pa sem se počutil kot - ja apokalipsa mi edino pride na misel. Kamp je namreč tako gosto posejan z drevjem, da sončna svetloba sploh ne prodre skozi. Tema, vlaga, ...... in seveda kup Slovencev - in najbrž nisem povsem gladek ampak kaj delajo tam spet nisem uganil.

Načrtovali smo, da ostanemo nekaj dni ampak smo bili še isti večer na trajektu in okrog 22. ure smo zaspali na istem mestu kot že predlani. Ta "Stehlplatz" (N 45,0008° E 14,89727°) so celo asfaltirali in zvečer se je nabralo kar precej kamperjev in prikolic.

Naslednji dan, 31.7.2002 nismo več kaj dosti pomišljali. Preverili smo vreme v Istri in čez nekaj ur smo pristali v domači Koversadi. V nedeljo, 5.8.2002 smo okrog 17. ure zaključili dopust. Še sreča, da se bliža praznik in verjetno podaljšan vikend :-)))