15.7. do 5.8.2001

Ker smo bili pridni (predvsem Kmetje) smo lahko odšli na dopust nekoliko prej kot običajno. 15. julija smo se odpravili preko Kočevja proti Plitvicam (vmes nas je hrvaški carinik poslal na Brod na Moravici, pa potem neka dobra duša na Karlovac - rezultat: + 50km. Sredi noči smo prispeli do Plitvic. Na naše veliko presenečenje je bil kamp odprt, dobili smo celo elektriko, čista stranišča in zelo prijazno osebje. Imeli so celo prostor za praznenje stranišč. Oskrbeli smo se lahko tudi z vodo. Skratka zelo pohvalno - tudi cena je bila bistveno nizja kot v ostalih kampih (100 kn).

Plitvice so tudi po 20 letih, kar sva jih nazadnje obiskala, še vedno lepe in zelo urejene. Sicer pa ni kaj komentirati. Človek se kar dobro nahodi ampak radiestezisti bi gotovo namerili veliko dobre energije.








Po večerji smo odšli proti Zadru in ugotovili, da je najbolje, da se ustavimo v Pirovcu, malo obudimo spomine na lanski dopust, se oddahnemo in šele po nekaj dneh oddidemo naprej proti Korčuli.

Iz Pirovca smo odšli 20. julija. Najprej do Vodic, kjer imajo odlično slaščičarno.

V Splitu smo želeli na trajekt za Korčulo, a so nas postavili na realna tla. Ker smo morali pred tem v Vodicah na sladoled, smo vse trajekte za Korčulo zamudili. Obstajala je le še možnost, da ga ujamemo v Pločah, a smo kmalu ugotovili, da gre le za teoretično možnost.

Razdalja sicer ni ne vem kakšna ampak ceste so obupne. Zato smo nekje pred Pločami ustavili in prenočili na parkingu za 50 kn - biznis je biznis pravijo. In glede na to, da je bila v ceni vključena tudi celonočna glasba, cena niti ni bila visoka. Do treh so "galamili", ob 6. uri pa so že pometali in pospravljali. Zato bi bilo bolje prespati kar na cesti.

V Pločah smo bili dovolj zgodnji.



Možje na trajektih obvladajo svoj posel. Avtomobile zložijo kot vžigalice. Je pa to edini trejekt, ki nima na eni strani vhod in na drugi izhod. Zato gre vse skupaj počasneje, ker je treba vzvratno gor ali dol. No, mi smo morali po ukazu kar na trajektu obrniti (človek najbrž ni vedel, da nimam serva :-). Tudi sestop je malo bolj kompliciran - potrebno je peljati cik cak, da ne nasedeš. Najprej smo seveda pristali v Turpanju na Pelješcu. In potem drviš na drugo stran v Orebič.









Z Orebiča nas je trajekt pripeljal v Korčulo na Korčuli. Odšli smo do mesta, poiskali turistično agencijo in upali, da niso vse tako slabo informirane. Kaj se dogaja, kakšne in kje imajo kampe, so vedeli samo za njihovo območje. Kaj je 20 km naprej se jim ne sanja. Naj vprašamo v naslednji agenciji (kjer se je zgodba ponovila).

Tako smo se odpravili na konec sveta, imenovan Račišče. Vmes je sicer nekaj kampov, predvsem privatnih. Enega smo obiskali in zaradi gostoljubnosti smo hitro pobrali šila in kopita. "Gazda" je bil prepričan, da ima daleč najboljši kamp in ga lahko gostje čakajo, da on v miru popije pivo. Sicer je debelo gledal ko smo se odpeljali ampak dvomim, da bo kdaj drugače.

Sicer je to zelo lep predel Korčule. Vmes smo se nevede nekajkrat peljali mimo prijateljev Pevcev. Po neuspelem poiskusu kampiranja smo odšli proti Veli Luki, kjer naj bi po naših podatkih bil dober kamp. V resnici pa je nekje v hribih, kjer imajo do morja vsaj kilometer zelo strmega klanca in kjer vladajo Slovenci. Kdo bi jih štekal. Vmes smo zavili na vsako stransko cesto a kakšnega primernega kampa ni in ni bilo. V Veli Luki smo se odšli tolažiti z ribo. Bila je okusna.

Nekam čudno se je oblačilo in temnilo.

Odšli smo proti južni strani Korčule, kjer smo že v temi našli (Prižba) kar prijeten kamp (Smokvica ali nekaj podobnega), kjer pa so šotore postavili prav na vhod in zato nam je lastnik velikodušno odstopil parcelo izven kampa in nam dovolil uporabo tuša in wc-ja v kampu (pohvalno).

Komaj smo polegli, že se je vlilo kot že dolgo ne. Zjutraj pa je bilo spet po starem - sončno in vroče.


Ko smo se peljali nazaj proti Korčuli je Mojco zagrabilo, da vidi Pupnatsko luko. Še nikdar se nisem peljal z avtodomom tako visoko in po takih rovtah. Ne upam si pomisliti kaj bi bilo v primeru okvare avta, počene gume ... ali samo podobnega norca, ki bi pripeljal z druge strani.


Pupnatska luka je bila zelo vabljiva, a nisem verjel, da bi lahko prišli dol in bil sem prepričan, da nazaj gor gotovo ne. Zato smo se odpeljali mimo in upali, da pridemo čimprej v civilizacijo.




Po tej nori vožnji smo zapeljali v Lombardo, kjer smo se najedli nakopali, malo še "lutali" po okolici in kmalu ugotovili, da bo najbolje, da odrinemo na Pelješac. Tik pred trajektom smo si ogledali še verjetno največji kamp na Korčuli - izgledal je še kar kulturno. Po obisku enega redkih wc-jev smo se brez besed vsedli v avtodom in odšli na trajekt in nazaj v Orebič.

Zelo blizu Orebiča smo se zadovoljili že s prvim kampom (Perna). Videti je bil zelo urejen (oštevilčenih parcel prav do vhoda ne najdeš niti v Istri). Mladinke in mladinci v recepciji so bili neverjetno ustrežljivi. Tudi obala je izgledala lepo in kazalo je, da bomo nekaj dni uživali. Korčulo smo gledali le še od daleč.



Že prvo jutro (zvečer je pač zatišje) pa smo bili neprijetno presenečeni. Pihalo je kot za stavo in posvetilo se nam je, zakaj pravzaprav ni prikolice, šotora .... brez vsaj enega surfa. Ta kraj je namreč znan kot raj za surferje. Tudi Metod (navdušen surfar) se je pripeljal s Korčule na obisk.

Tudi voda je bila nenormalno hladna, za povrh so nas napadle še mravlje in Poljaki ......... Odločili smo se, da smo potrebni počitka in po dveh dneh vetra smo bili spet na poti - tokrat proti Hvaru.

V Turpanju od koder pelje trajekt v Ploče smo čakali na trajekt dve uri, a bilo je kar prijetno, ker je poleg kopališče in nam ni bilo dolgčas. Malo po peti smo bili v Pločah in nekaj pred osmo na Hvaru. Cesta iz Sučuraja proti Starem gradu na drugem koncu Hvara je obupna. Če bi človek samo za pol metra zapeljal s ceste ga ne reši nihče več. Sploh pa ni prijetno ponoči.



Cesta pa je tudi edina neprijetna zadeva na Hvaru. Tokrat nismo nič raziskovali otoka, kot prej Korčulo, ampak smo se takoj zapeljali proti Vrboski - no vmes smo se malo vozili po promenadi Jelse, ker imajo malo čudne table ampak kar hitro smo parkirali v kampu Nudist pri Vrboski. In dopust se je pričel.

Kamp je majhen, simpatičen, s čistimi stranišči, lepo obalo, z odlično gostilno, s še bolj odličnimi (nizkimi, da ne bo pomote) cenami in si po našem mnenju zasluži čisto desetko.


Spet smo postavili našo maskoto - šotor.

Tudi tokrat v njem ni spal nihče (če odštejem pol ure)


Oskrbovali smo se v Vrboski, majhnem mestecu, kamor smo za večerno rekreacijo vozili s kolesi in kjer je bil Mojci najbolj všeč mesar. No njegovo meso.






S Korčule so nas prišli pogledati tudi Pevci.

Vzdušje ni bilo tako pivsko kot bi se dalo sklepati po fotografijah. Imeli smo se lepo.

Metod nam je spekel odlične ribe in Mojca ga kar naprej hvali, mene pa to kar naprej žre (pravi Mojca).



Je pa v bližini tudi gorelo. Avioni - gasilci so bili prava turistična popestritev, čeprav ti po dveh dneh začnejo iti na živce. Na srečo (zaradi ognja), sicer pa na žalost se je bližal konec dopusta.



Mojca je sicer zahtevala, da gremo nazaj (cesta) iz Starigrada v Split - a na njeno žalost vozi trajekt na tej relaciji samo trikrat dnevno zato smo se znašli v koloni v Sučuraju. Prespali smo spet v Pirovcu, kjer smo ostali dva dni. V soboto, 4.8.01 smo odšli proti Ljubljani. Vmes smo se nekajkrat ohladili in proti večeru smo bili doma. In komaj čakamo naslednjega poletja.