14. in 15.1.2005

14. januar - legenda Samo - rosa, je leto dni starejši  


Jasno, da ga na tak dan nismo mogli pustiti na miru. 

Ampak tip se je zelo zmišljeval. Bom na Ptuju, bom doma, ne bom doma ......

Že dva dni prej smo se zbrali pri Igorju - da naredimo plan (ja, prav vsaka stvar nam pride prav, da ....). Zmenili se nismo nič. Sklep je bil, da počakamo - kar bo pa bo. Se bomo odločili zadnji hip - če jo res ne popiha v neznano. Upajmo,da ne.



Naslednji sestanek je bil na parkingu za tunelom Peračica. Rosa je baje (še) doma. Kaj pa če nam prej uide. Ja nič ga bomo že izsledili.


Nato smo parkirali v Žirovnici in skušali Samota prepričati (po mailu smo mu poslali sliko), da smo pri Igorju in da ga čakamo. "Lahko pridem šele ob desetih - imam obisk" - forumaš Sašo nam jo je zagodel. Ja do destetih pa ne bomo čakali. Nekaj minut zatem smo že naredili "uzbuno" na Bregu.

Potem so se kuševali. Mojca mi je rekla "joj me je eden glih slikal, se mi je tko zableščalo, da sem se mal umaknila ko mi je dal lubčka - da ni čudno izpadlo" ...... hej pa koga ima za norca? A se vam tole zdi tole lubček ali se komu zdi, da se kdo umika????



In zato je včasih zoprno, če si izbran za izročitev darila.                Jani se počuti v Podlipčevi kuhinji sumljivo domače.



Kasneje smo ugotovili zakaj. Ker je falot (uradno ej Janez) Maji spodmaknu prukco... smo ugotovili od kje takšna domačnost.



Naprej pa je bilo kot vedno - veselo, zabavno .....skratka prijetno.



Tudi pihal je. Na srečo ne policajem. Ko pa je še kitaro uglasil, je Frenk končno lahko eno zašpilal 



(pa da vidite kako ta družba sili človeka k pitju in kako smo eni karakterji)..

                                                     

Naslednje jutro se je potem zgodil že dolgo napovedovani padec. Cipresa je podrta. Mi smo jo zaradi šolskih obveznosti po podiranju popihali. Ustavili smo se še na Šobcu. Ostali menda na Valvazorja.



Prav zanimivo je sedeti na toplem soncu, ob zamrznjenem jezeru ....kot bi tudi čas zamrznil. Pa žal ni. 

Po krajšem sprehodu smo bili kaj hitro doma.