27.10. do 4.11.2007

Po skandinavskih počitnicah sem si obljubil, da se na jesenskih, krompirjevih počitnicah ne peljem niti po severni ljubljanski obvoznici kaj šele kaj bolj severno. Dame so namreč prihajale na plano s čudnimi idejami o Pragi. Vremenska napoved pa ni bila še nikdar slabša. Vabila je prav na sever. Edino za skandinavske države je bilo narisano sonce. Nekaj dni kasneje še za Provanso ampak v petek zvečer napišem Samotu: a gremo v Sarajevo in nato Dalmacijo, pa bo kar bo.

Tako smo v soboto ob pol petih odrinili in se dobili s Podlipcema na dolenjski AC. V Brežicah klasično zavijemo na črpalko in minuto za nama se pripeljeta Sasso in Rommar. Čudna imena so posledica foruma. Iz konvoja dveh nastane konvoj štirih. Ob cca 22h parkiramo v Jajcu pred stavbo v kateri je bilo II. zasedanje Avnoja. To smo ugotovili šele ob tretjem obisku Jajca. Na srečo smo to noč premaknili uro. Tako smo vstali, vsaj Zvržinčki, še ob normalni uri. Nekaj čez 9. Za ogled avnojske bajte nam prav daleč ni bilo treba.



Za ostale jajčne zanimivosti pa rabiš par korakov več. Pri ogledu podzemne cerkve smo se priklopili skupini Madžarov.



Kaj posebnega ni videti. Hitro smo bili zunaj.

Sicer je Jajce že od prvega obiska nespremenjeno. Mislim, da so v vsem tem času obnovili le cerkev. Jajce smo zgodaj popoldne zapustili in po dobrih treh urah parkirali v Sarajevu. Tokrat precej blizu centra, da kakšnega posebnega pešačenja do obveznih čevapčičev ni bilo.



Celo noč je škrebljalo po strehi kar za naslednji dan ni bilo ravno vzpodbudno, za spanje pa je bilo odlično. Tudi zjutraj je bilo še vedno v stilu deževne napovedi. Seveda mojih žensk vreme ni odvrnilo od sprehajanja po mestu. Popoldne je nehalo deževati in na poti proti Mostarju se je počasi zjasnilo. V konvoju smo ostali samo še Samo, mi in Blaž, ki nas je dohitel v Sarajevu. Na poti do Mostarja smo pogledali nekakšen vojni muzej - (bitka na Neretvi).

Zvržinčki na ogled Mostarja nismo odšli. Videli smo ga že dvakrat. Parkirali smo ob reki in čakali ostale, predvsem pa končno uživali v miru in na soncu.



Tu smo vsi skupaj tudi prespali.



Naslednji dan smo se na mandarincah spet našli z ostalimi in se takoj tudi razšli. Blaž, Sasso in Rommar so odšli v Dubrovnik. Podlipca in mi pa smo zavili proti severu. Še prej smo se zapeljali do slapov, ki bi jih v kakšni demokraciji zelo dobro vnovčili. Nekje bogu za hrbtom, brez kakšnih oznak, brez vstopnin ......



Pozno popoldan smo končno parkirali v prvi vrsti nekje v okolici Drvenika, v kraju Zaostrog. Verjetno si nihče od poletnih obiskovalcev ne predstavlja kako lahko v jesenskih mesecih sediš povsem ob morju, povsem sam, piješ vino in ........ uživaš.



Glede na svežo vremensko napoved je bil plan: gremo domov. A zjutraj so s severa prihajale čudne vesti o zaprtih cestah zaradi orkanske burje, tu pa nirvana. Neumen kmet ima debel krompir. Marko in Blaž sta iz Dubrovnika sporočala, da lije kot iz škafa. Kaj nam ostane drugega kot čakanje. Škoda le, da je morju nameril komaj 16 stopinj. Ponoči je padalo kot pri norcih. Zjutraj pa je bilo spet lepo. Premaknili smo se le nekaj kilometrov do Makarske kjer smo parkirali na obali zaprtega kampa. Počakali smo še Markota in Blaža.






Pozno v noč smo reševali razne težave. Recimo probleme ljubljanskega prometa. Baje sem se tako vživel, da sta me moji ženski zjutraj prav postrani gledali. Na srečo smo imeli na razpolago nekakšen zaprti bife tako, da nas veter ni motil. Ponoči pa se je tako spet vlilo.


Ta hip smo v Splitu. Jaz pišem tele strani, ostali verjetno buljijo v zanimivosti Dioklecijanove palače.


Odhajamo na Murter, kjer so Roman, Igor in Cvet. Upam, da se napovedano izboljšanje vremena uresniči. Murter je bil nazadnje verjetno eden najbolj obleganih HR otokov. Vsaj kar se tiče kamperjev. Nazadnje se je zvečer še zjasnilo, čeprav je tako pihalo, da sva zvezde raje gledala skozi strešno okno. Petek je prinesel napovedano razjasnitev. Ampak obljuba dela dolg. In obljubil sem, da bomo v petek doma. Kazalo pa je zelo slabo. Ceste proti severu so bile tudi v petek popoldan še vedno zaprte. Tako sem sicer imel izgovor za podaljšek počitnic ampak se mi ni več sedelo. Večeri so bili v tem koncu že prav hladni. Tako smo nekaj pred peto odrinili proti domu. Po obvoznih cestah, da smo se izognili zaprtim delom avtoceste.


Nekaj čez enajsto smo osrečili otroka in parkirali na domačem dvorišču.

Kljub ne ravno idealnemu vremenu smo se imeli lepo. Z lepim vremenom bi bila zadeva že kičasta.




Dobrih 12 ur kasneje sva nadaljevala s počitnicami. Okrog 15. ure sva parkirala nekje na krasu. Malo meditacije ipd....., ob 17h pričakala pri vinarju Romano in Samota in ob 19h smo se že basali pri Ostrouški.

In v nedeljo je bilo počitnic nepreklicno konec. Za dober mesec, na srečo.