27. do 30.10.2002

Naša mami se je odločila, da si si bomo v jesenskih počitnicah ogledali razstavo faraonov v Benetkah. Zaradi družabnih, pa tudi šolskih obveznosti naše malke pa smo potepanje v času jesenskih počitnic omejili na 4 dni. Od doma smo odšli v nedeljo, 27. okt. 02 popoldan. Prva postaja je bila jama Vilenica (malka se uči o krasu in seveda smo morali biti aktualni). Začelo se je precej negostoljubno - že tako ozka cesta se je končala z zapornico. Do 15. ure, ko je ogled jame, smo zato parkirali precej na "knap". Ampak ni panike - ko zapornico dvignejo ugotoviš, da imajo kar dovolj parkirnega prostora, kjer najdejo svoje mesto brez težav tudi kamperji. Jama je lepa, poti je, kot je rekel vodič, za cca 1500 m, na vseh ostalih straneh pa je podatek, da je turističen del dolg le 450 m - ampak, da bi 450 m hodili debelo uro, kolikor traja ogled??




Proti večeru smo prispeli v Koper, kjer smo v Žusterni prevereli kako izgledajo Terme Čatež na morju. Rezultat: vsekakor bolje. Gužve ni, bazen je pravilne oblike in voda prijetne temperature (26°). Edina pomankljivost je parking - avtodom je potrebno parkirati čez cesto na zvečer povsem neosvetljenem parkingu.

Po kopanju smo se nabasali in najmlajši del familije je "padel dol".

Odpeljali smo se proti Benetkam. Ker je baje v Benetkah preveč vlomov in podobnih nočnih nevšečnosti sem že doma poiskal "štelplac" v bližini mesta Jesolo (N 45°31'341'', E 12°41'328'').

Vedno ko zagledam takšen "štelplac" me popade bes: zakaj se to izplača v tujini v naši preljubi domovini pa nikakor ne. Okrog polnoči ustavim pred recepcijo in v sami majici izstopi receptor in vpraša: "mit oder ohne Strom?" Ko odgovorim, da ne rabim elektrike se vidno oddahne in mi samo pomaha naj si pač najdem ustrezno mesto. Na "štelplacu" je bilo cca 10 avtodomov. Nekateri so dajali vtis, da niso samo prehodni gostje ampak da tam kar kampirajo. To se mi je zdelo prav neverjetno - predvsem zaradi turobnega vremena - goste megle.

Mojca je bila prepričana, da nam pušča voda in je zato takole strokovno opazovala domnevno odtekanje. Seveda nam je res odtekala ampak po povsem normalni poti. Preveč higiene včasih tudi škodi. Ko smo nekatere rezervoare izpraznili, druge napolnili (s spanjem vred stane 5 EUR) smo se odpravili proti Benetkam.



V Benetke smo se po kar nekaj obvozih pripeljali nekaj po 11. uri. Parking za kamperje je bil skoraj prazen. Razveselili smo se, da se ne bomo gužvali kot pred dobrimi petimi leti, ko smo nazadnje obiskali Benetke (s Karmanom). Takšno razmišljanje pa je bilo zelo naivno. Benetke so bile polne kot so najbrž vedno. Kljub temu smo bili navdušeni nad vaporetom - postaja je bila točno pred Palazzo Grassi, kjer je bila razstava.

Razstava je kar zanimiva - Mojca je bila sicer razočarana, ker ni "v živo" videla nobene mumije. Iz kanalov po katerih se vozijo romantične, za koga tudi kičaste gondole, polne do ušes smejočih se japoncev, morda kitajcev se širi nemogoč smrad.





Seveda ne moreš v Benetke brez, da obiščeš Markov trg - sicer ne vem zakaj ampak tako je. Naročiš si kapučino in se počutiš tako svetovljansko. Najbrž je to tudi razlog, da toliko ljudi rine v Benetke in podobna znana mesta. Naslednjič gremo na "kofe" na Champs Elysées :-)



In potem komaj čakaš na vaporeto. Gužvanje človeka kar utrudi.

Slovenci smo bili v Benetkah kar dobro zastopani. Že na razstavi smo srečali skupino učiteljic, ki so počitnice očitno izkoristile za strokovni izlet in na še vedno praznem parkingu je poleg nas stal še en "dolenjc".




Malo smo oklevali ali naj prespimo kar ne tem parkingu ali ne. Ker je bilo še precej zgodaj smo se odločili, da počasi odrinemo proti Sloveniji. Vmes smo se seveda malo nabasali, malka je zaspala in nekaj čez deveto uro smo že parkirali v Strunjanu.

Tu pa se začne žalostna zgodba slovenskega turizma. Komaj sem ugasnil motor že je prihrumel varnostnik, mislim da G7, in mi razložil, da na tem parkingu ne morem ostati. Na vprašanje kje v slovenskem primorju lahko nemoteno parkiram in prenočim je odgovoril, da sem ga sedaj "našel". Povedal je, da je večina hotelskih parkingov varovanih in da je tam pač prepovedano parkirati. Odpeljali smo se do kampa v Luciji - naivno sem pomislil, da je morda celo odprt. Ponovila se je enaka zgodba kot v Strunjanu. Potem sem se spomnil, da so se nekoč v Ankaranskem kampu Adrija hvalili, da imajo nekaj prostorov za kamperje - no, mogoče jih imajo v kampu, pred njim gotovo ne - in kamp je seveda zaprt.

Prav zakuhalo mi je in pokličem na policijo v Škofije in povem kaj se mi dogaja in jih prosim, da mi povedo kje lahko parkiram brez, da me bodo preganjali. Ali se moram morda zapeljati čez mejo v Italijo, kjer bom lahko parkiral prav kjerkoli me bo volja? No policist me je presenetil: "Ni vam treba čez mejo. Ustavite pred mejo in nihče vas ne bo nadlegoval. Parkirajte na parkingu restavracije ali špedicije - obe sta čez noč zaprti. Tako smo tudi storili, noč je bila mirna a grenak priokus slovenskega oz. primorskega gostoljubja je ostal. Primorska je očitno edina regija, kjer smo "kamperisti" nezaželjeni, da ne rečem osovraženi. Še naprej bomo hodili na Hrvaško! Po večernih kolobocijah smo spet zapeljaliv Koper - Petra je želela ponovno na kopanje, pa tudi fotr je bil za. Takole se je s parkinga pred Žusterno videla slavna ameriška letalonosilka. Z enim otroškim, minimalnim daljnogledom so se celo videla letala na ladji (in spet sem si obljubil, da enkrat že kupim en dober daljnogled).



Potem ko smo se spet malo umili smo se odpeljali proti Lipici. Predno pa smo odšli proti Lipici sem zaradi slabih primorskih izkušenj preveril ali smo kamperisti v Lipici dobrodošli ali ne. Prijazna receptorka mi je razložila, da imajo velik parking na katerem bomo povsem mirno prespali (čeprav Italijani baje radi prirejajo privaten rally po cesti mimo hotela). Na srečo dirk nismo doživeli.



Zjutraj smo precej "potegnili". Zbudila nas je čreda lipicancev, ki je odgalopirla na pašo. V objektiv mi je uspelo ujeti le zadnjo najpočasnejšo grupo. Še zadnji hip smo pritekli do recepcije, da smo "ujeli" ogled kobilarne.






Dobro, da imamo ljudje dve roki. Kako bi sicer lahko hkrati božali tako mamico kot sinčka (temni so namreč "otroci", beli pa že odrasli).

Slikanje v hlevih ni dovoljeno. Zunaj pa konji nimajo nič proti poziranju. Petro so povsem očarali in najraje bi videla, da jih kakšen ducat posvojili. Tudi mami je bila zelo ustrežljiva. Jabolka (za konje seveda) je nosila kot po naročilu in se zraven prav zabavala.

In kaj še manjka? V bližini Dutovlj, Štanjela ....? Teran seveda! Malo smo se popeljali po deželi terana. Ustavili smo se v Štanjelu. S sredstvi Phare obnavljajo grad a nimajo denarja, da bi človeku dali prospekt - oziroma ga dobiš, če ga plačaš - hvala lepa, kar imejte ga.



Potem smo se podali na lov za teranom. Nikjer nobene table, da prodajajo teran. Vprašam v trgovini: "nimam pojma kdo naj bi prodajal teran", je bil odgovor. "Malo vprašajte". Naj sedaj hodim od hiše do hiše in sprašujem? Vprašam pri prvi bajti in starček na berglah mi sploh ni odgovoril ali ima teran alii ne ampak je samo začel iskati steklenico - skoraj po smeteh. In ne moreš verjeti - grem na internet, odtipkam teran in najdem kmetijo v Križu. Pokličem in izvem, da se lahko oglasimo čez kakšno uro ko bo lastnik doma.

Parkirali smo prav pri križu v Križu, počakali lastnika, g. in ga. Macarola Šempolajc.

Tako smo dobili še teran, pa teranov liker in bili okrog osmih pri prijateljih Bagolih - mr. Ernest, glava družine je spekel kostanj, mi smo prispevali teran in .....................