22.4. do 2.5.2009


Prvomajske počitnice smo podaljšali. 22. april je bil težko pričakovani dan.

Pot se je začela na meni osovraženi severni obvoznici ker ta pomeni, da južnih krajev v teh praznikih ne bom videl.

Obvezna oprema: nepremočljivi čevlji, dežniki, bunde ..... kolesa. Sicer mi ne gre skupaj ampak zadnje pomeni seveda Nizozemsko. Tja se odpravljamo že zelo dolgo. Pa sem vedno "zlobiral" za jug. Tokrat se ni izšlo. Malo so krivi tudi gorenjci ...... družba je le družba. Sicer so nam ušli že dan prej ampak smo bili hitri. Že naslednji dan smo jih ujeli v Maastrichtu.

Po 13 urah vožnje sem parkiral takole - na pamet, brez kamere. Ko sem izstopil me je skoraj kap. Vsaj še kakšen meter sem pričakoval.

Potem se je začelo šivanje levo in desno. Samo se je spet lotil načrtovanja poti nadvse resno. Najbrž je zbral prav vse zanimive točke, ki so jih kdaj obiskali forumaši. Prvi dan Nizozemske je bil v glavnem vožnja ob kateri sem ugotovil, da kamorkoli pridem sem navdušen nad urejenostjo prometa. Naj bo v Turčiji ali Skandinaviji. Proti večeru je Samo na enih svojih klasičnih "lutanj" našel prostor za spanje.

Nizozemskii mladinci pa so nam tu dokazali, da so vsaj enakovredni balkanskim. Norenje z avtomobili, motorji, trapasta glasba ...... zadnji hip smo jim ušli. V Domburg na obalo. Do tega dne sem živel v krivi veri, da se v državah Beneluxa ne sme spati na prostem. Ampak se da. Nihče ni protestiral in tako smo prespali na robu vasi.



Zjutraj smo se ustavili ob bližnjem gradu, pa ob vetrnicah, kjer je že prav "nagravžno" pihalo. Kmalu pa človek pogrunta, da je bolje, da piha, ker kadar ne piha v glavnem dežuje.



Seveda nismo izpustili mlinov. Simpatična vas Brielle je bila tudi eden od postankov. Tam smo kar nekaj časa čakali na ostali posadki - vsaj moškemu delu je bila kelnarica očitno izredno všeč.



Tistim bolj otročjim pa mlin oz. še bolj gugalnice ob njem. Do Goude kjer smo zvečer tudi prespali, smo se peljali skozi neverjetne vasice. Tako urejene okolice hiš je imel moj natančen foter samo v sanjah (njegov sin niti tam ne).



Goudo so si ostali ogledali, mi smo se odločili le za bolnico. Mojco je nekaj uščipnilo v hrbtu, Dr. Samo pa jo je prepričal, da so to ledvice in ..... Coris deluje brezhibno. Le nekaj telefonskih stroškov ti "nabijejo": najprej kličeš SLO, potem te kličejo iz Pariza, da ti povedo, da te bodo klicali iz NL in nato te spet kličejo vsi, da povprašajo, če je vse pod nadzorom.

Seveda je bilo vse v redu in punca je lahko pila dalje.



Dobili smo se pred kampom v Delftu in takoj zajahali ter odšli na ogled mesta. No preden smo uspeli najti center nam je Samo razkazal še nekaj okoliških njiv. Kaže, da se stara in mu orientacija rahlo popušča.





Zjutraj je prvič deževalo. V zoprnem vremenu smo se odpeljali do baje strašnega podviga strojnikov. Meni se seveda ni zdelo nič posebnega. Malo večje "rampe". Strojnikoma pa je pulz bil hitreje kot kasneje v Amsterdamu.


Prvo večje mesto je bil Haag.

Parkirali smo precej od centra mesta, vreme je bilo kislo ...... "jaz ne grem nikamor" sem objavil. Da bi pešačil 6 km do centra in nazaj ..... no way.

Čez kakšne pol ure sem se skladno z vremenom premislil in odšel za njimi. Vendar s kolesom. Na srečo niso bili vsi v muzeju.


Pešci so bili že precej utrujeni.



Zvečer sta se nam v bližini nekakšnega NL arboretuma pridružila Barbara in Bojan. Brez njunega kuhančka bi najbrž zmrznili. Ob tej cesti ne veš ali je več avtodomov ali tulipanov.



Tudi naslednji dan se ni bilo za sončiti. Opremljeni z dežniki so odšli na doooolg sprehod med rožami. Kakšnega navdušenja ob povratku ni bilo čutiti.



Baje pa nam bodo jeseni poslali neke čebuljčke. Toliko, da bo treba kupiti malo večjo parcelo.


Amsterdam se mi je zdel glavni cilj potovanja. Vsi smo veliko pričakovali. Če nič drugega bomo videli slavno rdečo četrt. Pa sem bil razočaran. Takšen cirkus ti norci postavijo naravnost v center, pred muzej.

Rdeča četrt je bila naslednje razočaranje. Predstavljal sem si punce v velikih urejenih izložbah na kakšni široki aveniji. V resnici so v ozkih, zanikrnih ulicah s še bolj zanikrnimi izložbami.



Medtem ko so nekateri čakali nočno življenje sem svoje orientacijske sposobnosti pokazal še sam. Prekolesarili smo precej km predno smo našli kamp. Že dolgo nisem bil tako vesel kamperja. V tolažbo mi je bilo le, da nisem bil edini. Zvržinčki smo si vzeli za Amsterdam še naslednji dan, ostali so odšli dalje. Ujeli smo jih pri neki vasici v Bližini Edama - niti ne vem točno po kaj smo rinili tja. V bližini smo nakupili nekaj sira, sadnega vina ...... Zvečer smo končali dan na parkirišču, ki so nam ga predlagali forumaši, ki smo jih slučajno srečali. Ne bom več poslušal forumašev. Najbrž so ga imeli precej, da jim je bil parking ob prometni cesti tako všeč.

Den Helder je bila naslednja postaja. Ogled vojaškega muzeja, kosilo spanje na parkingu ob bazenu. Ker sva se z Janijem odločila, da naslednji dan obrneva proti jugu smo že večer prej "zalili" Romano.





Zjutraj smo se poslovili. Podlipca in Oblaka so šli na otok kolesariti. Ostali ne kolesarimo niti doma zato smo šli le še na ogled pomorskega muzeja, parih ladij in podmornice. Vsaj enkrat mi je bil muzej všeč. Podmornico razkaže možak, ki je 10 let služboval na podmorncah. Pozabili pa smo ga vprašati kako hudiča so spravili tako mrcino na kopno in to med stavbe.




Zadnji cilj naj bi bil Utrecht. Ker pa je kraljica praznovala je bil center nabito poln. Za povrh je edini kamp v mestu tako "nikakav", da smo "potegnili" naprej.

Kakšnih 20 km južneje smo zapeljali v ogromen in prav po nizozemsko urejen kamp. Vreme je bilo v tem delu že precej prijaznejše, da smo lahko celo zajtrkovali že prav poletno.

Od tu dalje je bila samo še vožnja. Prespali smo kakšnih 200 km severno od Munchna in naslednji dan komaj dočakali Ljubljano.

Tako urejenega prometa, prijaznih ljudi in čistoče na vsakem koraku še nismo videli nikjer. Nizozemska nam je bila všeč in mogoče še kdaj zavijem na v začetku omenjeno obvoznico.