25.4. do 4.5.2008

Na Siciliji smo bili že leta 2002. Že takrat sem napisal, da je 10 dni premalo. Sploh, če si vmes ogledaš še Rim, Pompeje .... Te oglede smo letos sicer izpustili ampak časa še vedno ni bilo v izobilju. Na pot smo se odpravlili v petek, 25. ob neverjetni 16. uri. Vso prednost (navadno pred 18. ne odrinemo) smo izgubili že na ljubljanski obvoznici. Zastoj in za povrh še dež. Ta nas je spremljal večino poti. Zato se na Lomu kjer sta čakala Podlipčka sploh nismo ustavili. Kar po CB-ju sem najavil samo prelet brez pristanka.

Če odštejem tankanje smo ustavili šele 60 km pred Rimom. Okrog polnoči. Po osmih urah drnjohanja smo spet stali le na črpalkah in na kratkem pivu kakšnih 100 km pred Sicilijo, da smo preverili do kam sta uspela priti Sonja in Božo. Čakava vas pred trajektom, je bil odgovor. Trajekt smo nazadnje čakali dvakrat. Najprej v napačni, nato pravi vrsti.



Prvi siciljanski cilj je bila Taormina. Ob našem prvem obisku smo jo videli le iz kamperja. Parkinga za avtodome tam žal nimajo. Tokrat smo zato v soboto proti večeru parkirali v najbližjem kampu. Prav dolgo nis(m)o takole "pijuckali". Dolga pot zahteva svoje: posteljo!

Končno sem se naspal. Sicer bi še potegnil kakšne pol ure a sta me dami že priganjali. Vstani ob 10h imamo avtobus. Nekaj sem sicer mrmral, da tale Taormina sigurno ni nekaj posebnega in da bi pravzaprav brez škode še malo spal ..... no seveda se nista dali. Niti kasneje priznali, da sem imel prav.



Taormina je ZAME sicer simpatično mesto. Zakaj je tako slavno pa nisem ugotovil. Najbrž zato, ker je tako hudičevo polno turistov, ki pridejo pogledat sami sebe oz. se čuditi gledališču iz ne vem (niti me ne briga) katerega stoletja. V zadnjih nekaj letih smo takšnih gledališč videli že kar nekaj in razlika je najbrž samo v koordinatah. Cinično? Mogoče, pa kaj.

Sicer pa samo nakladam. Teh razvalin sploh nisem videl. Medtem ko so ostali vzdihovali ob njih sva s Sonjo pila kavo in opazovala te nore turiste. Začuda sta se nama prvi pridružili tudi moji frajli.



Po prihodu v kamp smo poservisirali sebe, kamperje in odšli proti neki Alcantri. Kanjon, kjer je baje poleti prijetno hladno. V maju te prijetnosti ne potrebuješ. Kanjon smo zato pogledali le z vrha.

Tu so se nam poti ločile. Mi smo Etno že videli. Kolikor se jo je takrat dalo. Več nas niti ni mikalo. Drugi dve posadki sta torej odšli na Etno, mi pa v Siracuso, kjer naj bi se spet srečali. Proti Siracusi smo se peljali doooolgo. Tudi Siciljanci hodijo na vikend izlete in gužva je bila nepopisna. Najprej po stari cesti nato v upanju na hitrejše napredovanje po avtocesti. Tu je šlo res hitro ampak na cestninski ....... ni da bi govoril.



Proti večeru smo le prispeli. Brez težav smo našli PZA in v miru prespali. Zjutraj pa smo po daljšem času spet sneli kolesa.



Seveda smo najprej tekli k nekim ruševinam. Na zasluženo pivo pa sem čakal kot ...... na Siciliji. Trije natakarji strežejo pet gostov in imajo zato problem pri odločitvi kdo bo koga postregel.



Ob povratku na PZA smo srečali ostalo ekipo, ki se je odpravljala v mesto. Ok, zvečer vam pošljemo koordinate kje smo in mogoče se vidimo. Zvržinčki letimo dalje. Pa nismo prav daleč. Nekaj sta sanjali o neki trgovini in sem ju presenetil. "Navigate to shoping center". Medtem ko sta se medili sem malo pisal tole čvekanje in malo planiral pot naslednjih dni. Vmes mi Samo sporoči, da ne bodo spali v Siracusi ampak v Marzamemi-ju. Tako smo se zvečer spet našli skupaj. V prav nič Siciljansko mrzlem večeru smo sicer malo pomodrovali in se kaj hitro znašli v posteljah.



Zjutraj smo se spet razšli. Z Božotom sva obrnila proti Caltagirone-ju Samo pa bi še malo raziskoval.

Ceste so bile vseh vrst. Malo hitrih, precej več pa čez hribe in doline predvsem pa ozkih mestnih. Tako smo lahko spet opazovali odličen siciljanski promet. Brez reda, a tekoč. Zdrava pamet ima prednost pred prometnimi znaki. Na spodnji sliki bi seveda morala desno in bi se gotovo zagozdila pod balkon.

Pa je policajka v hipu naredila red - enostavno je preusmerila nasproti vozeče na neko stransko cesto in evo nas v enosmerni, seveda proti smeri.



V Caltagirone-ju naj bi bil nekakšen center keramike in kjer so se nekoč odločili narediti 142 stopnic tlakovanih z najrazličnejšo keramiko.

Jasno, da tudi takšne bedarije rinejo gledati firbčni turisti. Jaz pa sem spet na dopustu in ne na ekskurziji. In ob tej sliki sem bil še bolj prepričan kdo je bolj trapast. Ta "umetnik" ali turisti, ki ogledujejo njegovo umetnino.

Tu smo tudi pokosili. Vmes sta nas ujela tudi Podlipčka. Predno sta si ogledala stopnice smo jo ostali mahnili proti dolini templjev. Tam so nas takoj obrali za 20€ za parking a se nismo prav sekirali. Bil je prav zabaven večer. Tudi Romana in Samo sta bila kar hitro za nami. Ko smo že precej spili smo razglasili, da proslavljamo Romanin rojstni dan in Pavlinekovih 25 let. Proslavo smo seveda ponovili še naslednji dan. Templje smo kar hitro obdelali.



Sam seveda spet nisem pogledal vseh. Dva ali morda tri, morda zato, ker ne vem kako velika mora biti skala, da jo prištejejo med ostanke templja. Precej blizu templjev imajo še miniaturne vulkane. No tako pravijo takšnim brbotajočim lužam.



Sledil je premik do kampa blizu Montallegra. Kamp je bil skoraj prazen. Red pa policijski. Na roko ti pripnejo zapestnico kot v porodnišnici. Čemu služi nimam pojma. Vreme je bilo večinoma sončno, občasno pretežno oblačno, pogosto vetrovno. Čez dan te je mimogrede opeklo, ob večerih pa smo večinoma obsedeli v vetrovkah.



Zjutraj je spet sledil servis kamperjev in oskrba posadke. Seveda spet ni šlo brez ozkih ulic. Še najbolje jo odneseš s čem podobnim.



Po kratki kava pavzi smo se za nekaj ur spet razšli. Kulturni ignoranti smo jo mahnili direktno na "kao" plažo. V resnici je bil prašen parking. Lakota naredi svoje zato nas prah in komarji niso ovirali pri .... nekaj med kosilom in večerjo, ki jo je pripravila Romana še v okviru praznovanja. Prejšnji večer smo se namreč dovolj nabasali Sonjine in Božotove obletnice, da smo Romano prestavili za naslednji dan. Ko pa so dame site si želijo sprehoda po mesta. Zapeljali smo se do Marsala, da zadovoljijo sprehajlske potrebe. Po Marsalu smo se Zvržinčki vozili že popoldan ko smo šli v izvidnico za kakšnim boljšim "štelplacom" kot je bil omenjeni prašni. Zapeljali smo se tudi do solin.



Po sprehodu smo zaili skorajšnji odhod Pavlinekov in Zvržinčkov. Zjutraj smo se poslovili in se po navodilih GPSa vozili čez hribčke in doline do Palerma, ki naj bi bil prometno nemogoče mesto. Pa so se te govorice spet izkazale za pravljice. Po nekaterih ulicah je res nepopisna gneča ampak promet teče in ne stoji kot v kakšni neproblematični Ljubljani. V luki pa o reklamiranem "camping on board" niso vedeli nič. Ponujali so "happy camper" za 110€. Ker pa ponoči radi spimo se je happy camper spremenil v ne tako happy. Za nas je bila cena s kabino 260€. Rešeili pa smo se najbolj zoprnega dela ceste od Messine do Neaplja.




V Neapelj smo prišli z uro in pol zamude zaradi pokvarjenega motorja.

Tu je promet podoben Palermskemu, cest bi se pa sramovali še v Albaniji. No vsaj te po kateri smo se zapeljali iz luke. Že takoj na začetku sta policaja na motorju nagnala rikverc frajerja, ki je hotel na drug vozni pas kar preko zelenice. Tip se policajev očitno boji in je takoj ubogal - butnil rikverc naravnost v naš kamper. Na srečo se je končalo zgolj s prasko. Policaja pa sta se delala kot da se ni nič zgodilo.

V okolici Rima smo ustavili - Sonji smo namreč celo pot obljubljali šoping. Po šopingu pa sta se z Božotom odločila, da si ogledata še Vatikan. Ker sta tudi onadva počitnice podaljšala smo se Zvržinčki odločili "pičit" proti domu.


V Portorožu smo ugasnili ropotuljo okrog polnoči. Po dobrem tednu smo spet videli dež. Najbolj veseli ga nismo bili. Prevozili smo cca 3400 km (še 700 bi jih brez ladje), zapravili cca 1500 € (več kot polovico za nafto in ladjo) ampak seveda nam ni žal nobenega centa. "Fajn je blo".