28.4. do 6.5.2007

Če bi se moral odločiti, kakšen naj bo naslov tega pisanja, bi lahko bil "gremo pošlatat atlantik" ali bolj sofisticiran "po dolini reke Loare", mislim pa, da je najboljši "živel naš poštar". Izgovor, da smo dolgo zavlačevali s podaljšanjem Petrinega potnega lista, je bila njena bolezen. Kakšen izgovor bi nam natvezil Virant, da traja izdelava 10 dni, nimam pojma. V četrtek sem na UE dobil odgovor: "Po naših podatkih potni list ni še niti narejen, kaj šele poslan." Fino, prvomajski prazniki so šli v maloro, oziroma v kakšne toplice ali Portorož. V soboto, četrt ure preden zaprejo pošte, na vratih pozvoni poštar. "Pokliči Petro, da podpiše prejem potnega lista." Ne me basat, Petra je v mestu in .......... poštar je doumel, da če mi ne dovoli, da podpišem jaz, bo nekdo od naju moral na urgenco - jaz ker me bo kap ali pa on ker ga bom nabunkal ..... če me ne bo kap. Naredil mi je nov problem. Kam pa naj gremo? Za prijatelji v Dalmacijo, kjer bom noč in dan poslušal: "Pejmo dam, jest tle nimam kej počet", ali na kakšno "resnejšo" pot. Resnici na ljubo, tudi mene je vleklo na pot in ne na rit. Gremo v Francijo. V tako opevano dolino Loare. Mojca je sicer nekaj tarnala o dolgi poti, (pre)kratkem času ... zato jo po prihodu iz Mercatorja nisem preveč izzival, če je tisto o premalo časa pozabila.


Seveda je bilo časa res premalo. Zato sem tokrat nalašč ponovil večno napako. Preveč kilometrov v premalo dneh. Že zračne linije je za 1300 km. Loara se namreč izteka v Atlantik. Tega pa še nismo pošlatali. Torej je cilj jasen.

Izpred najboljšega soseda smo štartali nekaj po 19. uri. Ustavili smo čez cca 6 ur, par deset km iz Milana. Pred desetimi leti smo prvič najeli kamper in se odpeljali čez Aosto v Francijo. Nostalgija, gremo spet čez Aosto, skozi (ne)slavni in še vedno nesramno drag tunel.

Načrtov seveda nismo imeli, oziroma smo si jih postavljali sproti. Edini "načrt" je bil, da prav vsakega gradu ne bomo pogledali in tudi najslavnejše bomo pustili za tiste, ki se radi drenjajo. Sicer bi se lahko utaborili za 14 dni že na prvem postanku. Glede na število gradov se mi zdi, da grofje niso živeli nič kaj grofovsko življenje, saj je očitno, da jih je bilo več kot tlačanov.



Precej teh gradov je tudi zaprtih. Že pri prvem sem imel srečo. "Kar pojdita ga pogledat, meni zadostuje, da ga vidim od zunaj. Pohištvo me ne zanima. Niti moderno, niti staro." Počakal sem kar na "štelplacu" pod gradom. In ta parking si bo zapomnila predvsem Mojca. Kadarkoli sem jo pogledal, je gledala čez okno. Ali pa me je celo dregnila: "A ti tud slišiš?" Slišim, slišim, ampak če bi kdo vdiral, to ne bi trajalo celo noč. Prav naspala se to noč nisva. Tudi zaradi ne ravno treznih francozinj, ki so do zgodnjih jutranjih ur grulile: "Happy birthday to youuuuuuuuu..." Na srečo smo se prejšnjo noč odlično nadrnjohali na zgledno urejenem parkingu z vso oskrbo. Le jutranji ptičji orkester bi lahko bil kakšen decibel tišji.



Od vseh od blizu ali daleč videnih gradov nam je bil najbolj všeč grad Trnjulčice. Sicer so pa najboljši deli gradov tako ali tako vrtovi.



Sam sem pa povsem zadovoljen tudi s travo, ki z gradovi nima povezave. Sredi tedna smo prispeli do atlantika. Mlada dama je že nekaj časa imela obupno frizuro. Nujno je treba na servis v kamp. Na njeno nesrečo so kampi ob morju vsi po vrsti zaprti. Pravzaprav na pol odprti. Večinoma ob 18. uri spustijo zapornico, zaprejo recepcijo in spet moramo na "štelplac". Ob morju na vsakih 5m stoji tabla: prepovedano parkiranje camping vozilom. Morje je pa tako ali tako vsaj 100m od obale.



Urejen par izstopi iz mercedesa, obuje škornje, vzame vile in gazi, koplje in nabira. Kaj nimam pojma, verjetno školjke. Ko se premaknemo nekoliko severneje postane obala lepša. Na pogled, o kakšnem kopanju v sredozemskem stilu seveda ni govora.

Precej impozanten je most kjer Loara konča v morju. No, Mojca ljubiteljica viaduktov ni bila navdušena. Zadeva je precej višja kot izgleda na sliki.



Atlantika smo se hitro nagledali. Sledil je še vozeči ogled Nantesa, nekaj km za njim kosilo ob Loari in nato smer Paris. A se mi nekam ni vozilo. Zavijem s poti in precej stran od Angersa najdemo krasen "štelplac". Kot lekarna. Niti ene smetke na tleh. Povsem ob Loari. Na parkingu sami francozi. Tudi sicer razen parih nemških nismo srečali drugih kamperjev kot francoskih.



Dopoldan spet napademo krožišča. Teh je še neprimerno več kot gradov. Proti Le Mansu mi punci začneta vedno glasneje navijati "musko". Čas je za njuno sprostitev. Ko se vrneta s "šopinga" sem bil boljši kot tisti iz butaste reklame: mmm, kako lepo, pa taaaako ugooooooodno". 100 km naprej sceno ponovimo. Vmes pošljem Božotu in Sonji SMS: Kaj je zdaj, imata kakšen parking za nas? Smo cca 150 km pred Parizom. Bili smo že tik pred parkingom kjer sta prejšnji večer parkirala, ko dobim odgovor: "sva v kampu". Še kakšne pol ure gužve in prevozili smo še tistih 5 km do kampa. Če se ne srečamo v Sloveniji se bomo pa v Parizu.



Zjutraj se ob drekastih opravilih poslovimo. Pavlineka jo mahneta v Versailles mi pa pogledati nekaj stvari, ki jih ob prvem obisku Pariza nismo.

Leta 2000 so velikonočni prazniki padli na prvomajske in gneča je bila vrhunska. Žal je bilo tokrat le za odtenek bolje, zato smo Eifflov stolp videli le od spodaj. Da bi čakali dve, tri ure nimajo šans.

Enako se je zgodilo z Notre dame. Ostal nam je še Montmatr. Tu je bilo več sreče, če odštejem tistih +370 stopnic.

Še en kapučino in poslovili smo se od Pariza. Najbrž zato tako grdo gledava. Neupravičeno, vsekakor še pridemo.

Na poti iz Pariza pademo naravnost v gromozanski "šoping center", iz katerega se težko izkopljeta. Spet je tako ugoooodno. In spet smo kosili ob večerji. Na spet krasnem "štelplacu".




Ker pa je treba domov se premaknemo še 200 km proti Nemčiji. 200 sem napisal tamle na klopci. Nazadnje jih je bilo le 100. Ustavili smo ob jezeru Lac du Der. Ogromno jezero, na prvi pogled lepo in zanimivo. Žal nam je časa že primanjkovalo zato smo ob jezeru le prespali.



V soboto nas je čakala precej dolga pot. V Nemčiji se je vreme skisalo, tu pa tam je padalo, le okrog Ulma se je pokazalo sonce. Od jezera do Hrušice, kjer je bila okrog treh zjutraj "kapa polna", smo prevozili preko 1000 km. Vsega skupaj smo naredili dobrih 3800 km, kakšnih 1000 krat škljocnili, nalili nafte kolikor je "požrl", skratka "blo je fajn".