23.4. do 1.5.2005

Prvomajske počitnice vedno najteže pričakam. Najbrž zato, ker je to prvo potovanje v lepem, toplem vremenu.

Letos je bilo, vsaj na začetku, drugače - pravo aprilsko vreme.

Odpravili smo se v soboto, 23. aprila. Skupaj z RoSa family. Ker so svoj prihod (oz. prihod Roka na Brnik) napovedali za 14. uro, pred našo bajto pa so parkirali svoj novi kamper že okrog 12. ure smo bili mi že spet v zamudi.

Zaradi presahlih virov je bil prvi cilj Kras.

Tu pa stanuje tudi forumaš Gambler. In ker je že nekaj časa izzival s teranom smo se najprej malo sprehodili po Sežani........... in se pripravili, da dostojno pričakamo gamblerja.....




Kot poznavalec nam je zaupal, da smo svoje zaloge napolnili z nepravim teranom. Zato smo kmalu preverjali kakšen je pravi. Prej smo še malo telovadili s kemperji.


Ne moreš na pokušino terana brez, da ne probaš kako se spi na gostiteljevem dvorišču.


Potem je naša mami še malo polivala.



Zjutraj nismo vstali ravno zgodaj. Gamblerjeve smo zapustili okrog 12. ure. A kam gremo? Še ne vemo prav natančno. Gambler pravi: "pojdite pogledat Chioggio - je za nekatere lepše kot v Benetkah". Prav, pa gremo.

In z Damijanom bi se strinjal. Chioggia je lepo mesto, smrdi pa ravno tako kot v Benetkah. In Chioggia ima pred Benetkami še eno prednost. V center se lahko pripelješ kar s kamperjem. In ker je svet majhen....... lahko takole povsem nenačrtovano srečaš Jorika in Zlato (brez otrok, ker je kupu premajhen kamper - v vsesplošno veselje cele familije - ali pa vsaj otrok).



Hotel si je ogledati Podlipčev kamper pa seveda ni mogel mimo borovničk ali ....kdo bi vedel kaj je skrival v kozarcu. Po ogledu mesta smo se odpravili proti Ferrari.


V Ferrari pa obljubljenih štelplacev od nikoder. Kar precej smo lutali in nazadnje povsem slučajno našli parking primeren za prenočevanje.


Kaj se je dogajalo oz. kaj smo Zvržinčki naslednja dva dni zamudili je napisal Samo.

Mi smo žal spodnji parking zapustili ob 21.30 in bili po zoprni deževni vožnji ob 1h ponoči doma (privatni problemi).



Ker so Zvržinčki morali nepredvideno oditi zvečer iz Ferrare domov, smo mi spremenili plane za naslednji dan.

Namesto v predvideni San Marino, ki smo ga lansko leto že videli, smo se odločili za vožnjo mimo Ravenne, Cesene in Perugie do mesteca Assisi.

Med potjo nas je spremljalo oblačno vreme in pa obupna avtocesta E45. Če je le možno, se ji izognite. Sicer je neplačljiva, pa vendar bi jo makaronarji lahko malo bolj zrihtali.

Poleg vsem znanih duf-duf duf-duf udarcev gum po neštetih kdovezakaj pogreznjenih stikih na viaduktih so tukaj še luknje z razpokanim asfaltom in ... ma ni da bi govoril, peljite se drugod.

Usmerjevalne table za Assisi so začuda stalno prisotne ob avtocesti mimo Perugie, torej kar kmalu zagledamo v daljavi na vzpetini levo od avtoceste naš cilj.

Poskušamo se zapeljati čim više, mogoče bo pa kje kakšen parkirni prostor za avtodome. Kaj kmalu nas prometni znaki prepovedano za kamperje in omejitve višine prepričajo, da nima smisla riniti v mesto, zatorej obrnemo in parkiramo malo pod vrhom na makadamskem parkirišču desno pod cesto, po kateri se pripelješ navzgor v mesto.

Kasneje sem iz trdnjave na samem vrhu mesta videl, da je za parkirni prostor za avtodome potrebno že kmalu na začetku vzpona zaviti v križišču levo po cesti navzdol in parkirišče je nekje zahodno pod glavno katedralo. Kako prideš od tam navzgor do mesta, nimam pojma, verjetno vodi navzgor kakšna gozdna pot.




Od našega parkinga rabimo peš navzgor kakšnih 10 minut in že smo pri vhodnem portalu mesta.Ker nisem kakšen pretiran ljubitelj zgodovine, me imena raznih cerkva in ostalega kamenja popolnoma nič ne zanimajo, zato sledi samo nekaj slikic od nedavnega (1997) potresa kar solidno obnovljenega starega mesta.



Ko imamo zgodovine dovolj, se odpeljemo nazaj pod Perugio do jezera Lago Trasimeno, kjer v vasici Torricella poiščemo kamp in v njem prenočimo (4,1 EURO /oseba, 5 EURO / kamper).



Zjutraj mimo Castiglione del Lago po severni in zahodni strani obvozimo veliko jezero in se ustavimo nižje v mestecu Chiusi. Tu je kar nekaj zanimivih muzejev in slikovitih ulic. Mi si ogledamo nekakšen podzemni vodovodni sistem, ki je bil speljan pod mestom in ga je napajala ogromna podzemna cisterna, verjetno iz deževnice. Žal je bil vodič Italijan in njegove razlage so šle namesto v moje možgane mimo v številne vodovodne rove.



Ker smo bili z Zvržinčki in Dolenci dogovorjeni za večerni zbor v San Gimignanu in se nismo hoteli voziti po avtocesti, smo se po podeželju mimo slikovitih vasic, posejanih po kopastih vrhovih pokrajine in mimo neštetih kmetij na nizkih gričih skozi Chianciano Terme, Montepulciano, Pienzo pripeljali na magistralko Siena-Viterbo.



Če se boste kdaj vozili po tej cesti, zavijte dol z magistralke in se zapeljite skozi visoko ležeče mestece Radicofani. Ne bo vam žal, razgledi so enkratni. Mi smo bili tam lansko leto, ko smo se vračali proti Sieni, zato smo si tokrat izbrali za povratek proti severu drugo pot in sicer levo čez zemljevid proti magistralki Grosseto-Siena. Na zemljevidu je sicer lepo, v resnici smo pa priplezali na 1385m visok prelaz Mte. Amiata, ob zaplatah snega smo ugledali pravo pravcato smučišče z dvosedežnico in nekaj vlečnicami. Cesta je raj za motoriste. Ob cesti zelo zanimiva drevesa, katere sorte, pa nimam pojma.

Spust je uspel, mimo Castel del Piano kmalu spet zagledamo gorske vasice in se oziramo nazaj na hribovje, preko katerega smo pravkar priplezali. Spet je na vrsti značilna pokrajina in po odlični cesti mimo Siene kmalu v daljavi zagledamo naš cilj, stolpe v San Gimignanu.

Malo se še popeljemo pred mestna vrata, kjer s kamperjem nimaš kaj iskati in čez 15 minut smo že parkirani v bližnjem štelplatzu 2 km levo ob cesti San Gimignano-Volterra.


Na parkirišče se kmalu pripelje AD s tržiško registracijo. Izkaže se, da so v njem rojaki z bližnjega Bleda s sposojenim kamperjem. Povabila na dva deci jasno ne zavrnem. Trdno verjamem, da bo parček z dvema malčkoma kaj kmalu imel svoj kamper.

Kmalu se na kapiji prikaže znan kamper Zvržinčkov, čez nekaj ur še Igorjev in .....NA ZDRAVJE, PRJATLI.

V San Gimignanu smo pristali okrog 20. ure. Neprekinjene vožnje iy Ljubljane smo imeli več kot dovolj. Nekaj po 22. uri so bili na cilju tudi Dolenci.


Štelplac je v San Gimignanu drag - skoraj bi mu že lahko rekel kamp. Ima tuše, wc-je, odtok, žar in v ceno 25 EUR je vštet tudi prevoz s kombijem do mesta - cca 2 km.

Mesto je ...... seveda eno najlepših toskanskih mest tako kot še mnoga druga. Polno plemiških hiš in obrambnih stolpov.

In kot očitno vsa italijanska mesta premore tudi San Gimignano muzej torture.

V njem mi je postalo tako slabo, da sem ogled predčasno zapustil. Zato mi je zaskrbljena receptorka zastonj ponudila vodo - ni vedela, da mi je slabo zaradi pomanjkanja kisika in ne zaradi norih priprav s katerimi so še bolj nori ljudje mučili čarovnice.



In takole smo počivali medtem ko so Mojca, Igor ter David tvegali vzpon na enega od stolpov.



Če ne verjameš, da so bili tole res oni zapelji miško čez sliko.



Po povratku na štelplac je padla odločitev, da Siena danes odpade. Čas je za bljižno Voltero. Štelplac v Volteri je precej slabši kot v San Gimignanu ampak tudi precej cenejši - zastonj. Večerja pa od kvalitete štelplaca tako ali tako ni odvisna.



Igor postaja prava konkurenca Romanu. Ostali "pomočniki" se pa drenjajo okrog, da lahko vsaj malo duhajo - lakota je huda reč. Ampak ko imajo enkrat polno rit se začno "afnat".



No pa da vidimo to Voltero. Začetek je bil za obtežene želodce precej naporen. In če pred ženskim zaporom piše "slikanje prepovedano" bomo ...... se slikali seveda.





In končno so otroci našli veselje - da ne bodo samo zidov opazovali. In zapor izgleda (od daleč) prav privlačno.



Noč je bila naporna. Ob štelplacu imajo namreč cel zbor psov. Ti pa neumorno lajajo in lajajo in lajajo.... v glavnem celo noč. Naslednji dan je bila na vrsti Siena.

Ko smo se nazadnje potepali po Toskani mi je bilo zelo žal, da ni bilo časa za Sieno. Ne vem zakaj se mi je zdelo, da jo je pomembno videti. Tudi v Sieni je štelplac rahlo zunaj mesta. Zato je treba na avtobus. Še sreča, ker je Siena kar zalogaj in se človek dodobra nahodi. Lahko pa na štelplacu zasluži kakšen liter refoška. Tu smo namreč srečali forumaša Sandy-ja. Ni kaj - ima dober refošk.



Siena je lepo mesto ampak meni so ljubša manjša. Zato nisem imel nič proti, da se premaknemo še dobrih 100 km južneje. Na neke čudne vrste otok, polotok oz. nekaj vmes. V bližino kraja Orbetello.




Namen smo imeli obvoziti to čudo pa že po nekaj kilometrih srečamo italjančka, ki mi je nekaj vneto dopovedoval, jaz pa sem razumel samo "strada privato". No, bilo je dovolj, da sem vedel, da bo treba obrniti. Na sredi poti je namreč rampa. Privatno! Mislm! Obrnemo in gremo izzivat srečo po drugi strani. Bilo je malo bolje ampak kljub temu smo jo pobrisali nazaj čez sredino otoka. Vmes je bilo kar nekaj zanimivosti,. recimo teniško igrišče "in the midlle of nowhere".



Tudi nad razgledi se tukajšnji prebivalci nimajo kaj pritoževati. Parkirali smo na štelplacu takoj na začetku (pol)otoka.



Samo nekaj minut kasneje se nam je pridružil Marko, katerega smo že nekaj časa navigirali proti "baznem taboru". In spet ni bilo nič s hujšanjem. Igor je takoj privlekel na plano žar.



In mi se spet nismo upirali. Večeri pa so bili še neprej (pre)hladni. Jutra pa očitno že zelo vroča. Ko se pot obrne proti severu imam občutek, da se počitnice končujejo. In nam ni ostalo drugega kot pot "navzgor". Ustrezen štelplac smo našli proti večeru v Populoniji.



Sedežni red se je sicer menjal, scena pa v glavnem nikoli.

No naslednje jutro pa kljub temu ni bilo običajno. Vsi smo rinili v Podlipčev kamper. Žal sem uspel narediti samo eno fotko. Drugi so to opravili bolj na skrivaj. Vse najboljše Romana.

In ker smo se zmotili in parkirali na prostoru za avtobuse so nas ob 9h nagnali. Ne daleč. Par kilometrov stran je bila Populonia. Tam nas je Romana pogostila in napojila. Jao sredi dopoldneva whiskey!



No, saj ni bilo tako hudo kot se sliši. Pretiravati nismo smeli. Čakala nas je pot proti Pisi. Seveda smo si prej še ogledali ta grad oz. karkoli že je, ima eno samo kratko ulico.

Prvi postanek proti Pisi je bil v Marina di Pisa. Sicer imajo štelplac povsem ob morju ampak mi smo hoteli videti še Piso in Lucco in smo zato tu le malo namočili noge.



Tudi v Pisi se nismo zadržali več kot dve uri. Gneča je še vedno takšna kot je bila. Na vsake tri metre te črnci posiljujejo z urami "najboljših" znamk. No prejšnja leta je stolp držala ta mlada letos pa ta...druga. Mislim, da imam Pise za precej časa dovolj.



Iz Pise do Lucce je slabih 30 km. Mi smo jih z dvema GPSoma naredili 60 km Sem se kar bal izstopiti iz avta, da me ne bi kamenjali. Na mojo srečo sem vsaj štelplac v Lucci hitro našel, da so se punce umirile. Maja (Igorjeva) nas je potem peljala po Lucci. Najbrž bom zamenjal podplate na čevljih. Rešil nas je Marko, ki je predlagal, da končno probamo en cianti.




In ko smo se končno vrnili do kamperjev se je začel dialog:

Marko: rosa, dej ven tvoj lonc - dejmo neki skuhat tko na žlico.

Samo: ne, ne dam - sem ga osem dni okrog vozu, pa sedem žensk ni blo sposobnih nič skuhat.

Marko: dej ven tist lonc no. Samo: ne, ne dam .........



No pol ga je ven dala Romana in Marko je skuhal nekaj na žlico - sredi noči.

Na ta štelplac raje ne hodite nekaj časa, ker bodo slovencem parkiranje najbrž prepovedali. Niso dali miru do štirih zjutraj.


Sklep nočnega sestankovanja je bil, da zjutraj zapeljemo nazaj v Marino di Pisa in cel dan poležavamo. Zjutraj smo ga spremenili in se odločili za premik do Lignana Vsi razen Igorja, ki je imel namen obiskati še Cinque Terre.

Eni so se sončili, drugi so nadoknadili manjko noči. Tretji najmlajši so pa poletne temperature vzeli čisto zares.



In to je bila zadnja postaja - če odštejem še ponovno polnjenje tankov (ne bencinskih). Seveda smo naredili še postanek za kozarec ali dva na Lomu .....in počitnice so bile žal končane.

Da bi na koncu napisal, da je bilo fajn bi bilo rahlo trapasto. Kdor to ni pogruntal ....