24.4. do 1.5.2004

Dolgo smo čakali ....... nazadnje je bila Petra na dan predvidenega odhoda še v bolnici. V četrtek je naša dohtarca Cvetka odločno izjavila, da je punca dehidrirana (samo en dan bruhanja) in da mora na infekcijsko. Tam te seveda nikoli ne zavrnejo. Infuzija, adijo počitnice. Na srečo so jo naslednji dan izpustili. Apetit je imela odličen, bruhala ni .... Kaj torej še čakamo?


V soboto smo odjadrali - cilj Provansa. Vse smo imeli že "zapakirano", kljub temu je moja draga še vedno dve uri nosila v avtodom.

Tako smo odšli nekaj pred deseto - zvečer seveda. Prenočili smo na črpalki pri Vicenzi. Brez težav ampak ne najbolj mirno. Seveda je na črpalki potrebno poskrbeti za ustrezno varnost.



Zajtrkovali smo zato nekaj km naprej, na prijetnem in mirnem parkirišču.

Do Genove smo dirkali po avtocesti, od Savone naprej pa ob morju. Včasih smo sicer malo zašli, a sem nas kljub Mojčinem norčevanju iz mojih navigatorskih sposobnosti vedno pripeljal nazaj v civilizacijo.


Že doma sem si označil nekaj "štelplacev" - večino smo zgrešili oz. je bil dostop do njih nemogoč . Zato smo občasno ustavili, da so se razgreteži ohladili. A tokrat ni nikogar prijelo, da bi se vrgel v morje. Ohlajevanje je bilo uspešno. Spet sta bili miroljubni.



Nekje okrog San Rema smo spet zagledali "štelplac" in tokrat sem si obljubil, da parkiram, četudi bi morali poleteti čez ograjo.

In smo res - parkirali, ne poleteli. 43 48 19,9 N 7 44 56,2 E Na parkirišču smo zagledali znane registracije, LJ, KR, SG. Nazadnje smo ugotovili, da sta dva od njih forumaša in se torej že poznamo.

Po slovenski navadi smo izpraznili steklenico vina, malo počvekali in zaspali kot dojenčki. Mirna noč se je prav prilegla.

Naslednja postaja naj bi bila Monte Carlo. Edini prazen parking smo našli nad Monacom, v mestu nobenega. Ogled Monaca je bil torej zgolj leteč. Obljubili smo si (leteč ogled smo namreč opravili enkrat že leta 2000 - še z osebnim avtom), da se ob vračanju ponovno ustavimo - navsezgodaj - mogoče bo takrat več sreče.




Enako je bilo v Nici. Tu smo spet zavili na avtocesto, kosili v Frejusu. Nato smo spet malo ustavljali. Meditiranje ob morju je koristnejše in prijetnejše kot tekanje po mestu in iskanje znamenitosti. Mami to sicer ne prizna ampak ko sta takole sedeli ..... Seveda ne moreš mimo Saint Tropeza. Potrebno je preveriti ali se sonči kakšna od zvezdic. Dan smo končali pri Ramatuelle na "štelplacu" ob morju.



Gre za zelo dober prostor - tuš, voda, izpust....6,7 EUR. Ampak voda in ostalo je možno samo od 8.30 do 17. ure. Takrat je prisoten šerif, ki zjutraj postavi avto počez na vhod in hodi od camperja do camperja in kasira. 43 12 41,5 N 6 39 43,3 E.

Po Franciji smo se vozili v 90% po stranskih cestah. Rezultat je bil zato pogosto kot na spodnji sliki. Prvo večje mesto v katerem smo se ustavili je bil Aix-en-Provence. Katastrofa. Kar pred nekaj parkirišči smo stali v vrsti ........ nazadnje sem punci spustil ven na ogled sam pa čakal na parking.



Ravno ko sem ga stlačil v gornjo luknjo sta se vrnili. In gremo dalje. Do mesteca Carro povsem ob morju. Imajo velik "štelplac" 43 19 43,3 N 5 2 24,5 E . Komedija. Mami gre do rampe in gleda v avtomat kot, da se je zatrapala. Nazadnje ugotovi, da potrebuje drobiž in seveda jaz "rikverc". Pride z drobižem in bolj kot ona meče v avtomat bolj ta pljuva ven. Spet "rikverc". Nazadnje pride nekdo, ki ima kar abonentsko kartico in nam razloži, da je avtomat najbrž poln denarja in ga zato ne mara več. Vtakne svojo kartico, mi njemu 4,6 EUR in že smo v elementu. Vsi v prvi vrsti. Da se potem lahko hvalimo s pogledom na morje.



Kraj je deloval prav sproščujoče. Če bi bil(a) že v penziji, bi gotovo ostala nekaj dni. Najbrž bi se pridružil domačinom, ki so cel dan povsem mirno balinali in po malem nazdravljali.


Ker pa nisva v pokoju se nam seveda mudi.

Predno smo odšli na pot sem si seveda prebral potopis forumaša, ki je že vandral po Provansi. Prepričal me je njegov opis močvirja na jugu (cigansko slavje, pečenje, pijača, ples ......).

Naš naslednji cilj je bil torej Saintes Maries de la Mer. Pot ni prav dolga. Se pa pelješ tudi s trajektom - najkrajšim do sedaj. Rhone zahteva svoje.



In že smo v nacionalnem parku. po nekaj kilometrih stoji ob cesti opazovalnica. Seveda smo takoj na njej, opremljeni z daljnogledom, fotoaparatom in košem radovednosti. Najbolj poln koš je imela mami. Ker ji navaden daljnogled ne zadošča, se je odločila za močnejšo izvedbo. Malo odrineš vsiljivega francoska in evo jo - že gleda. Ampak ta isti francozek jo je podučil, da bi lahko prosila, če lahko malo pogleda čez NJEGOV daljnogled, kajti ti daljnogledi niso tam za nore turiste ampak so last raziskovalcev ptičev. Se raje nisem smejal. In potem prideš v deželo konj, pa konj in tu in tam kakšen bik.



Cigani delajo biznis. Večina konj je že osedlanih - imaš vtis kot da si zašel v kavbojko. Vmes imaš spet nek park poln ptičev ...... ogledali smo si ga samo od zunaj. Takšen park bi vzel cel dopoldan. Taki ljubitelji ptic pa spet nismo.



Pravzaprav so nam konji bolj všeč. Kaj pa ti tako slikaš?

V Saintes-Maries-de-la-Mer pa smo bili kar malo razočarani. Festival bo šele kakšen teden kasneje. Malo smo se sprehodili, nakupili razglednice ....


Ko takole stojita vsaka na svoji strani in modrujeta katero bosta komu poslali ..... in potem strani zamenjata ... kar popenim.

No nazadnje te razglednice s francoskimi znamkami odneseta v Italijo in tam lepita gor še italijanske znamke.

Ker ni nobene fešte se odločimo za premik. Arles je naslednja postaja. Sama žalost. Sploh ne vem zakaj ampak tu ne bi živel. Nimam kaj napisati. Mogoče .. zanikrno. Celo štelplac naj bi imeli ... pa nimajo niti spodobnega parkinga.


Na srečo ura še ni tako zelo pozna zato že letimo proti Pont du gard.

Akvadukt iz rimskih časov. Mojca je ugotovila, da gradbena stroka od tistih časov ni še nič napredovala. Mogoče pa naši gradbeniki niso dovolj žejni. Akvadukt ni prav posebej obiskan. Vsaj v tem času ne in vsaj tu težav s parkiranjem ni - oblaki so bili pa že sumljivo temni.



Sicer smo hoteli še v Avignon ampak časa je zmanjkovalo. Vedel sem, da je v bližini Fontaine de Vaucluse štelplac ........ Že zelo temno je bilo ko smo se vozili proti omenjeni fontani. Cesta kot izumrla in vedno ožja.. Če bo tu kakšen štelplac ...... sta brenčali. Tudi sam sem bil v dvomih. Zato smo hoteli v prvi kamp pa je bila recepcija odprta samo do 21.30. Nič. Gremo do konca .... in na koncu slavim. "No babe a sem vama rekel - krasen štelplac". Tik ob reki, voda, odtok, mir in tišina (še zastonj za povrhu). Tu bi pa lahko vedril štirinajst in ne samo nekaj dni. Parkiraš takole ob reki ...samo zelenje, voda, tišina ...če bi imel še internet :-))))



No in vsa zadeva je znana po neke vrste divjem jezeru (idrijsko). In tu je bilo z lepim vremenom na naši poti dokončno konec. Že ponoči je začelo deževati in .... dežniki so postali standardna sprehajalna oprema.

Popoldan smo jo mahnili proti jezeru Sainte Croix. Izredno lepo in veliko jezero. Ob njem se konča velik kanjon Verdon (baje največji evropski).

Ampak tudi veter ob jezeru je bil najmočnejši. Kaj takšnega ....na veter smo že nekaj let alergični in ta alergija se je tu še poglobila. Že sem peljal proti kanjonu, ko naredi pih, pih in avto je bil sredi ceste (vsaj tako pravita sopotnici). Dobil sem ukaz: pelji nazaj v zatišje (v Bauduenu na jugu jezera namreč ni pihalo oz. pol manj). Tam je celo področje, kjer sicer nimajo oskrbovalnih postaj, imajo pa parkirišča za avtodome. In tako smo prenočili - spali nismo najbolje - veter, dež .... le kdaj bo že jutro? Zjutraj pa naravnost v kanjon.




Precej dolga in lepa zadeva. Bil sem kot avtobus. Postaja pri postaji. In na vsaki je naredila škljoc ... in gremo naprej.


In tako do Grasse-ja.

Tu pa smo opravili prej kot sem mislil. In še parking so imeli - posebej za kamperje. Luksuz.

Sam sem ušel iz parfumerije (Grasse je prestolnica francoske parfumerije) prej kot v 15 min..




Verjetno tudi zato, ker se je naša malka spet počutila slabo in ni kazala navdušenja na polnimi pulti parfumov. Peče grlo, boli glava ......


Zvečer smo bili že na štelplacu v San Remu. V to mesto ne hodite ob petkih popoldan. Kot pri norcih. Me je imelo, da ustavim avto sredi ceste in grem ... makar v kino. In naj se ga ogibajo kakor vedo in znajo. Tudi oni parkirajo vsepovsod, motorji nimajo nobenih pravil, skratka Italija. In naprej pišem po kosilu, nekaj pred Verono. Tisto o San Remu ob petkih bi dopolnil. Ob petkih tudi spat ne hodite tja. Poleg "štelplaca" je tudi "fusbal" plac. In po tekmi se eni veselijo in drugi žalostijo, oboji pa zavijajo kot bi klali prašiče. Komaj sem čakal jutra. Že pred osmo smo odrinili - nisem hotel spet v gužvo. Cesta je bila prazna, na nebu pa spet gneča.



Do Savone smo spet ovinkarili ob obali nato pa "gas do daske".

Okrog osmih bomo doma. Če se ne bomo zadržali pri našem vinogradniku v St. Antonu. Vinogradnika smo izpustili.

Predolgo smo namreč čakali na meji??? Sredi Evrope meja in na njej kolona???

A smo vmes res prišli v EU? Ni videti.


Naša pot (od NIce dalje)