26.4. do 4.5.2003

Da bo cilj majskih počitnic 2003 Sicilija, smo se odločili že na lanskih počitnicah. Na pot naj bi po planu odšli že v petek, 25. aprila zvečer. Ker pa je služba na ministrstvih v teh časih zelo nepredvidljiva, sem bil še v petek okrog 15. ure prepričan, da ne gremo nikamor. Pa se je luna (ali ljudje, ki jih trka) obrnila in smo odšli v soboto okrog 13. ure. Ker smo pot do Firenc že nekajkrat prevozili, se na poti do Rima nismo nič ustavljali (če odštejem postanke za malico, večerjo, lulanje .....). Na rimski obvoznici, ki je je za 90 km, smo bili okrog polnoči. Odločili smo se, da bomo prenočili ob obali v kampu v kraju Lido di Ostia, ki je cca 40 km iz centra Rima.

Kamp v Lido di Ostia sicer ni urejen kot kakšen Istrski, je pa dovolj soliden. Predvsem ima dobro vezo z Rimom. Avtobus, ki pelje na 15 min. te dostavi na železniško postajo. Z vlakom se potem pelješ do podzemne, ki pa je razpredena po celem Rimu. Vsi prevozi stanejo 3,1 € za cel dan. Vse je lepo in jasno označeno, da se človek skoraj ne more izgubiti.





Vodič svojih 8 € vsekakor zasluži. Govori, da si nazadnje, ko končno utihne, kar oddahneš. In seveda te povabi čez dve uri še v sosednjo palačo in jutri zjutraj na ogled ...... Cene pa se višajo od ogleda do ogleda. Če pa se ne odločiš za dodatne oglede pa simpatično pristavi: "Enjoy the life".

Po ogledu Koloseja se seveda prileže malica saj si je v "sosedstvu" potrebno ogledati kup ruševin....



In če si v Rimu, pa čeprav nekrščen, bi bilo sramotno, da ne obiščeš papeža. Sicer ga ni bilo doma ampak slavni trg kjer deli svetu nasvete, smo le videli.



Moji dami sta odšli sta se šli še malo baterije napolniti ........


........medtem ko sem sam raje "pomeditiral" kar na prostem.






Precej utrujeni smo se zbasali na podzemno in komaj dočakali kampa.

Še eno noč smo prespali v njem in zjutraj odšli pogledati katakombe na obrobju Rima (kjer pa slikanje ni dovoljeno) in nato okrog 13. ure odšli proti Siciliji.

Od Rima proti Siciliji se cesta kar dobro vleče. Dokler gre ob morju je še zabavno, pogosto smo ustavili, da smo si oddahnili in malo razgledali...


včasih je bil lep razgled ......



včasih samo zanimiv .....


.... v hribih postane dolgočasno, večerjali smo na 2000 m.

Pot smo nameravali končati v kraju Tropea, kjer naj bi bil nek zelo lep "štelplac". V Tropea smo prišli pozno zvečer in tega "štelplaca" nismo našli. Po Tropeji smo se vozili po kozjih stezicah in tako zašli na plažo pod gradom, ki je bil modro osvetljen - izgledalo je kot v pravljici. Na žalost pa fotoaparat "ni znal narediti" dober posnetek. Pod tem gradom je podnevi plaža izgledala takole.



Vendar se je vpliv Sicilije že močno poznal. Vsi kampi so bili zaprti, visoko ograjeni in nikjer več žive duše. Tropea smo zato zapustili in si obljubili, da se vrnemo nazaj grede (ko je tudi nastala gornja slika). Vozili smo do druge ure zjutraj, ko smo ob cesti našli krasen parking s pogledom na Sicilijo. Tako nam je zjutraj ostalo le še kakšnih 20 km do trajekta.



Zjutraj smo bili kar zgodaj pokonci. Trajekti na Sicilijo vozijo nonstop in ni bojazni, da bi čakali več kot pol ure.

Na trajekt za Sicilijo prideš precej hitreje kot na hrvaške. Italijani naredijo to bolj po domače, prav nič ne zlagajo avtomobilov, ker vozijo na 10 minut. Ne vem pa, zakaj nas porinejo vedno nekam na stran - da imamo pogled na morje ali da gremo zadnji dol?

In s trajekta naravnost v šolo vožnje. Siciljanci sicer imajo semaforje ampak če ustaviš na rdeči že hupajo. Kmalu sem pogruntal: na semaforju za pešce ustaviš samo če hoče nekdo prečkati cesto in izgleda že utrujen od čakanja. Če pa pešca ni ali ga ne vidiš pa samo "gas do daske".


Mafijcev ni bilo videti. Kljub temu smo se odločili, da bomo spali v kampu.

Že doma sem na internetu našel odprte kampe. V aprilu je večina še zaprtih. Kamp Jonio v Catania je bil "odprt" po Siciljanskih pojmih. Bilo ga je eno samo gradbišče a lastnik nam je zaupal, da nam ne more ponuditi pogleda na morje, ker je kamp poln avtodomov. Ker pa jih popoldan 25 odide se bomo lahko preselili. Seveda mi ni padlo na pamet, da bi se za eno noč selil in iskal pogled na morje.

Morje? Le kateri cepec pride v Catanio na morje. Obala je črna, voda izgleda sicer čista ampak, da bi prišel sem na dopust (tudi če odmislim gradbišče)?



Seveda je črna obala posledica bližine Etne kamor smo se odpravili naslednji dan.

Etna je še en dokaz iznajdljivosti italjanskega turizma. Neka italijanka je pri katakombah vneto razlagala američanki, da je Italija "the biggest fucking machine for stupid tourists". In tako smo se na Etni tudi počutili. Do 2000 m se pripelješ z avtom (stalno piše "gondola"). Potem ceste zmanjka, na stavbi še vedno piše "gondola" - a o gondoli ni sledu. Turiste za 30 € vozijo z avtobusi okrog vogala, da od daleč (vrh Etne je na 3300 m) gledajo kako se rahlo kadi iz vrha. No mi smo 90 € prihranili in si dim iz Etne ogledali takole:




Takšne bajte kot na gornji sliki smo videli brez daljnogleda.


In iz doline izgleda Etna takole.

Po spustu z Etne smo ob kosilu začeli preračunavati. Danes je sreda, v soboto zvečer hočemo biti doma, dva dni imamo vožnje do Slovenije, radi bi videli še Pompei .......... Počasi smo se torej ob obali odpravili proti Messini.

Med drugim smo se ustavili tudi v Giardini. Ravno smo parkirali ko zaslišimo hupanje. Avtodom, ki je hupal nam je bil zelo znan.

Da se s kupci našega bivšega srečamo skoraj 2000 km od doma je res naključje.


Do večera, ko smo bili spet na trajektu smo se še malo pomedili ob lepih plažah.



Človeka prime da bi kar malo zaplaval. Ampak nikjer v vodi ni kakšnega norega angleža ali skandinavca, kako noro bi potem v vodi izgledal slovenec?


Na kopnem smo zelo hitro končali pot. Na eni od črpalk je bilo toliko avtodomov, da smo kar težko našli prostor. Le od kje so se vzeli? Na naši poti od Rima do Sicilije skorajda nismo srečali nobenega.

In kot smo si obljubili smo nazaj grede ustavili v Tropeji.

Ko smo nazadnje sredi noči blodli po Tropea-u smo videli same znake, da je prepovedano kampiranje ali pa parkiranje z avtodomovi - kdo bi vedel kaj točno predstavlja prečrtani avtodom?

Nazadnje smo ugotovili, da ta znak pomeni verjetno, da se avtodomov ne sme krasti - kako naj si sicer razlagam, da je bilo na parkirišču kar nekaj camperjev in to domačih, ki verjetno poznajo predpise.

In če domačini poznajo predpise potem najbrž tudi vedo kdaj se je mogoče kopati v morju.

Na obali je bilo precej poletno vzdušje.

Gremo na plažo!








Najprej se je seveda ojunačil "glava družine"! Ker pa seveda moji babi ne smeta zaostajati, sta kmalu pristali v vodi (brrrr) tudi onidve. Najprej mami ..... pa še malka.




Dobro ohlajeni smo se odpravili proti Salernu v čigar bližini smo imeli namen prespati, da si naslednji dan ogledamo Pompei.


Pot gre seveda spet čez hribe. In strinjal sem se s Petro, ki je ob pogledu na hribe zavzdihnila: "Ali ne znajo narediti kakšnega tunela?" res bi prišel prav.

Mimogrede smo si na nočni vožnji ogledali še Salerno. Na pogled precej razkošno mesto, polno "lajfa".

Malo dalje od Salerna smo že od daleč videli nekaj avtodomov. In ko pridemo bliže vidimo, da gre za Slovence - simpatične štajerce.

Tako kot naša malka so tudi njihovi junaki že spali. Malo smo nazdravili in poklepetali potem pa se pridružili mlajšim članom.


Štajerci so zjutraj odšli baje v Rim - mi pa strogo po načrtu - Pompei.


Na celi poti nas je spremljala gneča - ampak takšna kot je v Pompei (butasta imena, ki jih ne znam sklanjati - Tropea, Pompei...) ni bilo nikjer. Na prvi pogled izgleda kot da so jim parkingi glavni biznis. Iz ceste te na vsake nekaj metrov vabijo na parking in človek ima občutek, da ga bodo rahlo za nos - nazadnje pa ugotoviš, da druge izbire pravzaprav ni. Seveda si je najprej treba omisliti knjigo-vodiča. In tu so našo šefico povsem očarali. Tip v trafiki jo sprašuje od kje je. Mojca pravi "english". Prodajalec pa posluša malko, ki nekaj naklada in vztraja: "Where are you from"? Ko izve, da smo iz Slovenije, tip pač potegne ven knjigo v slovenščini - svašta!

Potem stojiš v vrsti kot za pogrebom in čakaš na karte. In spet v vrsti med ruševine. Ko pa si enkrat v mestu se gneča porazgubi. Mirno lahko tekaš od skale do skale z vodičem v roki.



Drugi medtem iščemo kakšno primerno skalo za počitek. Pripeka je čedalje hujša. Ampak Mojca se ne da. Poglejta vila z veliko vazo! Ah ne, jaz vidim samo kup skal. Saj je zanimivo videti tako staro mesto ampak vila z veliko vazo !?! Meni bi bilo kakšno veliko mrzlo pivo bolj všeč. Ampak ga ni - so zaslužili že pri parkingu in se jim tu ne ljubi nič prodajati. In že smo pri naslednji podrtiji. Na moje presenečenje tudi malka skače od skale do skale kot kakšen gams.



Po dveh urah tekanja sem končno prišel do piva in Petra do pomfrija, o katerem je že dva dni sanjala.


Od Pompei (oz. ko smo prišli s hribov) smo se proti Rimu peljali po stari cesti. Večinoma ob obali. Pa mi je bilo žal. Tako revne Italije še nisem videl. Sami umazani, tumorni kraji. Mojca je mimogrede skočila po kruh in prišla nazaj vsa prestrašena - kot v kakšnem starem ruskem filmu.

Ustavili smo se še tik pred Rimom - ob obali, ki pa se ne more primerjati s tisto v Kalabriji. Tu je bilo zelo umazano in polno nekih na pol porušenih barak.

Ker pa smo bili precej pregreti se kljub nekam motni vodi nismo znali zadržati, da ne bi malo zaplavali. Voda je bila toplejša kot na jugu - le zakaj?


Prespali smo nekje pri Firencah in naslednji dan smo bili doma. Oziroma smo se srečali s prijatelji Bagoli, ki so odhajali v Benetke. Spodaj so v akciji!



In kje smo se srečali? Ob Ernestovi obljubljeni deželi - pardon štacuni! "Ruknili" smo en šampanjec (psst - pa še malo šnopsa).


In zvečer smo bili doma. Števec je kazal 3670 km več kot pred odhodom.