27.4. do 4.5.2002

V soboto, 27. aprila 2002 smo končno dočakali. Okrog 9. ure smo odšli soncu nasproti. V Ljubljani je namreč prav zoprno deževalo. In bolj kot smo se oddaljevali bolj je lilo. Okrog Benetk je malo pokukalo sonce in nato "jovo na novo". Okrog 20 km pred Piso nas je ujela toča in ni kazalo, da bo še kdaj kaj bolje. Ko smo okrog 18. ure prišli v Piso je bilo na srečo že jasno.


V Pisi smo parkirali na istem "štelplacu" kot lani. Malo so ga preuredili - camperje so popolnom ločili od avtobusov. Namesto tušev, wc-jev in priključkov za elektriko (ali pa celo internet :-))) so naredili trgovine. Kapitalisti pač. Ampak sveža voda in odtoki za wc kamperistom popolnoma zadoščajo (sploh če je zastonj).




Takole, da drži stolp, se slika večina obiskovalcev. Če slikaš z drugega zornega kota, se pa vidi malo hecno.

Iz Pise smo odšli proti Livornu naslednji dan (28.4.02) popoldan. Ob 18.00 smo morali biti v pristanišču - ladja je imela odhod ob 20.00. In trafika kjer izdajajo vozovnice je sila preprosta a učinkovita. Že od doma smo preko interneta kupili vozovnice in minuto je trajalo, da so nas našli in nam jih izdali. Gre za preprosto ladjo - velik trajekt z nekaj kajutami - na ladji piše "safety first" in zato smo pogumno zapeljali nanj.



Ladjo (Linea de Golfi) je potrebno rezervirati vnaprej. Če pa bi tile italijančki zložili avtomobile tako kot to znajo dalmatinci potem bi rezervacije najbrž odpadle, ampak - "safety first"!! Odrinili smo kar točno. Seveda smo morali opazovati izplutje iz najvišjega "štuka", kjer je pihalo kot za stavo. Ker pa smo bili precej "zmahani", nas je to opazovanje hitro minilo in se v spanje prelevilo.



Tale Moby lines pa med drugim vozi v Grčijo. Tako veliko potniško ladjo vidiš bolj poredko - vsaj v klasičnih morskih (hrvaških) vodah. Upam, da gremo drugo leto v Grčijo. Rabimo pa še kakšnega norca z avtodomom, ki bi šel zraven. Čez 10 ur smo bili že zelo blizu Sardinije.

Okrog pol sedmih smo bili nekateri že pokonci (drugi, ki so že ob 4.30 čakali sončni vzhod so bili še omotični. Sončnega vzhoda seveda ni dočakala, ker: sonce ob 4.30 ne vzide in ker je bilo full oblačno :-))) In ta full oblačno me je malo skrbelo. Na Sardiniji je bilo ves čas pred našim prihodom sončno,sedaj pa takole. No, moja skrb ni dolgo trajala. Oblake smo že čez pol ure začeli puščati za sabo.




In tik pred pristankom v Olbii je bilo jasno.

V Olbiji se nismo nič zadrževali.

Nekoliko smo polutali po bližnjih ulicah - nabaviti je bilo potrebno svež kruh.

Potem pa smo jo odkurili proti zahodni strani.

Res pa je, da smo že po nekaj kilometrih ustavili in zajtrkovali.


In bolj kot vreme, me je spet fascinirala ladja Moby lines. Šleper je ob njej kot igrača. Drugo leto gremo zagotovo v Grčijo.

V naslednjih petih dneh smo prevozili spodaj označeno pot - v glavnem po obali Sardinije. Vsega skupaj se je nabralo preko tisoč km. Mnogo preveč za 5 dni. Če bi šli ponovno, bi se z ladjo peljali do Cagliarija in odšli nazaj iz Olbie. Poti po otoku bi bilo pol manj.


Mojca, navdušena nad zgodovinskimi znamenitostmi je takoj našla prvo.

Kasneje je sicer priznala, da to ni tisto pravo, ker gre za precej novejšo, nič kaj posebno cerkev.



Severna Sardinija je neverjetno zelena, gričevnata, z veliko jezer (ovc, ki jih kar mrgoli ne bom več omenjal).

Razgled s hribov je čudovit. Kljub temu se človek razveseli takšnega parkinga.



Malo smo si namočili - umili noge, se nabasali, odpočili ... Na poti smo stalno srečevali Nuoragi torro-te. Gre za kup skal, ki so mojo boljšo polovico zelo očarali. Le zakaj? Gre za kup kamnov, ki so baje povsod tam, kjer so bila včasih mesta Nuoragov - nisem pa prepričan, da niso te kamne skup znesli kar Sardinci, da jih potem obiskujejo nori turisti.



Enako velja za tole slonovo skalo.



V Sassari smo prišli v precej neugodnem času. Kamorkoli smo se obrnili je bila gneča nepopisna. Parkirali smo kar pred neko cerkvijo.



Bili smo že rahlo utrujeni, zato smo se kar hitro odpeljali proti Algheru. V gužvi Sassarija se mi res ni ljubilo iskati primernega prenočišča. Proti večeru smo prispeli v Alghero, kjer smo prenočili.

Seveda smo pred spanjem morali še malo s kolesom po mestu.

Zjutraj smo se odpravili proti največjemu mestu Sardinije - povsem na jugu otoka - Cagliariju.



Na poti od Alghera proti Cagliariju smo zelo pogosto ustavljali. Malo za rekreacijo ..... in malo zaradi lepih razgledov.




Vmes smo zavili tudi v malo mesto Bosa. Predvsem zato, ker naj bi imeli "camper service" (voda in wc odtok) a ga nismo našli. "Camper service" smo potem našli malo naprej v nekem kampu. Kampov je na Sardiniji veliko, a v tem času je večina še zaprtih.



Naslednja postaja je bila spet kulturno-zgodovinska podrtija :-). S kolesi smo rinili na konec sveta...... in tam je svetilnik.



Vmes pa srečaš še ostanke rimskega mesta in seveda znamenite skale-stolpe Nuoragov.




Tu smo ugotovili, da je Sardinija zares prevelika za 5 dni. Po večerji smo zato prvič zapeljali na avtocesto, preskočili del otoka in bili okrog polnoči v Cagliariju.


V Cagliariju je bilo že vse pripravljeno za praznovanje. Ker je bilo že zelo pozno smo zapeljali naravnost v pristanišče, kjer je vedno precej camperjev, ki prenočujejo.


Ob glavnih ulicah so bile tribune s katerih so ljudje spremljali sprevod volovskih vpreg. Na vozovih so sedeli in peli ljudje v narodnih nošah (predstavijo se mesta okrog Cagliarija).



Seveda se ženski del ni mogel upreti štantom - na njih prodajajo vse od sardinskih do indijskih izdelkov . Imajo tudi domače specialitete. Poiskusili smo samo nekaj njihovih slaščic. Za salame in ostale mesnate izdelke ter sir nekako nismo bili navdušeni. Od njih se je širil zame nič kaj prijeten vonj. Priznam - smo izbirčni. Kupili smo sicer nekaj vina - ampak čez refošk ali teran ga ni.




Meni sta kupili klobuk. Da nisem težil! Pivo pa je seveda Laško :-)

Takole pa izgleda promet po stranskih ulicah.



Skrajno južni del otoka je zelo lep s krasnimi plažami - sicer pa je severozahodni in severni del daleč lepši.




Na eni od teh plaž se je ojunačila tudi Petra - brrr


Iz juga nas je pot vodila proti Oroseiu. Na zemljevidu so bili narisani rahli hribčki. Sredi noči pridemo do table "Aperto" kar mi je bilo sumljivo - a bi lahko bilo tudi "zaperto"?

Lahko! Ovinki in klanci so takšni, da se jih človek na otoku sredi morja težko predstavlja. 3 ure sem sukal volan, pritiskal plin, zavore ...... kot še nikoli.

V Oroseiu smo zapeljali na prvi parking in "padla sva dol". Ta mala je to naredila še pred hribi.

Zjutraj je že rahlo deževalo (do tu je bilo sončno in 20 - 26 stopinj). Spet smo bili v formi. Olbia - začetek in konec naše poti po Sardiniji je bila oddaljene le še slabih 100 km.

Zato smo imeli dovolj časa, da smo malo počivali in vandrali po okoliških krajih.





In 3. maja okrog pozno popoldne smo odpluli.




Naslednji dan okrog 18. ure smo bili po dolgi, deževni poti doma.