27.4. do 4.5.2001


Verona, Firence, Pisa, Cinque Terre so večji kraji, ki smo jih obiskali na prvomajskih počitnicah od 27. aprila do 4. maja 2001.
Začeli smo v Portorožu, kjer smo večerjali, se malo sprehodili in tuhtali ali naj prespimo tu ali se premaknemo v Italijo.


In odločili smo se za Italijo, kjer smo parkirali cca 80 km pred Benetkami. Kot miš iz moke me je gledala zaspanka - druga je še v komi zadaj.



Medtem smo nekateri že pridno pripravljali material za arhiv. Še bolj pridni pa so že pred nami odpeljali in parking že precej izpraznili.



In Verona je osvojena.

Najprej Julija in njen grob.

Pred vhodom lahko napišeš željo in jo obesiš na drevo želja.








Potem naju je vodička Mojca popeljala po muzeju. Še dobro, da se mi ni bilo potrebno slikati v krsti Julije



In če se slika fotr se hoče tudi hči.

V parku muzeja so tudi najbolj neresni zelo resni.



Jabolko ne pade daleč od drevesa.


Nekaj časa je vodila mami, potem je zemljevid prevzela Petra (najbrž je iskala najkrajšo pot do parkinga, kjer smo pustili avtodom).


Ampak mami se ne da. Odločno zakoraka proti areni. Kaj nama ostane drugega, kot da ji slediva?




Končno prisopihamo na vrh in uživamo v razgledu - no malo tudi počivamo.



Pot navzdol je bila hujša kot navzgor. Mojca pa ugotovi, da je v bližini slavni Julijin balkon. Že tečemo in komaj čakamo, da ga najdemo. Kar pa ni težko, ker množica stoji pod balkonom, precej Julij je tudi na njem.

In tu sem se uprl! Je hotela, da me slika še na balkonu. Vroče je bilo kar precej ampak možgani se mi še niso skisali. In končno prelep pogled na parking in veselje, da ga še ni odvlekel pajek ali kakšna druga zver je bilo veliko.



Gospa vodička Mojca je imela v načrtu sicer še obisk nekega velikega parka - živalskega vrta.

Parkirali smo na parkingu v bližini katerega je mrgolelo policajev, ki so postavljali ograde??? Povedo, da bodo demonstracije in že smo na poti proti Firencam.








Na poti proti Firencam smo se po uri vožnje ustavili, da pokosimo in se med kuhanjem spet nekoliko kulturno udejstvujemo.







Ker pa smo s kulturo ta dan že pretiravali smo še malo športali.



Nadaljevanje vožnje ni bilo preveč slavno. Zakaj mi je padlo v glavo, da bi zapeljal malo na stranske ceste in se izgubil, mi še danes ni jasno. Ko sem kljub nejevernim pogledom Mojce izvlekel GPS in ugotovil, da smo nekje v hribih, smo hitro obrnili in se vrnili na dobro staro avtocesto. Hribi in doline mi namreč niso dišale, ker mi je AvtoMlakar tako dobro zamenjal zavorne ploščice, da mi je celo pot odtekalo zavorno olje in lučka je začela svetiti prav na tem odseku naše poti.


Ustavili smo se še v Modeni, prijetnem mestecu, a bili smo že precej utrujeni, zato smo po enem zanič sladoledu odpeljali naprej in poiskali primerno mesto za prenočitev.


In zjutraj smo bili precej hitro v Firencah.





Tokrat se je našim nogam godilo bolje. Sneli smo kolesa in Firence niso bile problem. Še posebej ne, če si opremljen z ustrezno literaturo ali čelado.




V starem delu, v še starejših trgovinah še vedno norim turistom vseh starosti prodajajo vse vrste kiča. Sladoled imajo pa neprimerno boljši kot je bil prejšnji večer v Modeni.






Naslednja postaja: Pisa


Povsem naključno smo našli velik in lepo urejen parking za avtodomove (čez dan v posebnem delu tudi avtobuse), kjer je bilo možno sprazniti WC-je, natočiti svežo vodo in seveda prenočiti. Še najbolj razveseljivo - zastonj (plačajo pa avtobusi).














Tole pa je rezultat strokovnosti Avtomlakarja iz Ljubljane!!

Morje se vsaj v tem delu Italije ne more primerjati s slovenskim in seveda še manj s hrvaškim.

Še kakšen spominček in kartico pa gremo proti Cinque Terre.

Takole se je smejala, ker zrezke je čakala!



Kdo bo pa pomil? In smeh jo je minil!


Takole smo se odpravili iz Pise proti nekim termam in ugotovili, da gre za banjo.

Zato smo naslednji dan odrinili proti Cinque Terre.


Cinque Terre so mesta pri La Spezia.

V mesta se pride v glavnem po morju ali z vlakom - vsaj včasih je bilo tako. Danes lahko prideš, vsaj do prvih dveh, po cesti, ki pa ni ravno avtocesta.

Mi smo bili v drugem mestu, ki je stisnjeno v hrib. V mestu te prime, da bi postal pesnik ali slikar.




Mojco od nekdaj fascinirajo ozke ulice.











Klanec nazaj je bil kar utrudljiv. Sploh če si poln vrečk s flašami :-)

Zvečer smo prespali na blazno nabasani črpalki v bližini Benetk. Naslednji dan pa smo bili spet v Portorožu (spali smo na zgornji terasi parkirišča hotela Bernardin).